Ugledni in večkrat nagrajeni novinar objavljal izmišljene zgodbe

Uredništvo nemškega časnika Der Spiegel se sooča z eno največjih medijskih afer v zadnjih desetletjih. Enega od njihovih novinarjev, ki je prejel več uglednih nagrad, so namreč ujeli pri objavljanju neresničnih zgodb. 

Claas Relotius si je več let izmišljeval zgodbe in protagoniste. Najmanj 14 od njegovih 60 člankov v tiskanih in spletnih izdajah je bilo neresničnih. Novinar je dejanje priznal in sam dal odpoved. Za Der Spiegel je delal sedem let, za svoje raziskovalno delo pa med drugim prejel nagrado CNN za novinarja leta 2014. V začetku tega meseca je dobil tudi nagrado za nemškega poročevalca leta, in sicer za zgodbo o mladem sirijskem fantu. Člani žirije so zgodbo nagradili zaradi njene »poetičnosti in pomembnosti«. Zdaj se je izkazalo, da so podrobnosti zgodbe nejasne in da si je Relotius več stvari preprosto izmislil. 

Relotius je nagrado za nemškega novinarja leta danes tudi vrnil. Kot je sporočil predstavnik združenja Reporter Forum, ki podeljuje to nagrado, jih je poklical in se opravičil za svoja dejanja. V združenju, ki podeljuje novinarske nagrade od leta 2009, so bili zaradi razkritja ogorčeni.



Pri tem ga je ujel njegov novinarski sodelavec. Juanu Morenu je postal sumljiv, ko sta skupaj delala na zgodbi o beguncih na mehiško-ameriški meji. Moreno je postal pozoren na nekatere podrobnosti Relotiusove zgodbe, že nekaj časa je namreč sumil, da kolega svoje članke prireja. Slednjič je izsledil dva domnevna Relotiusova vira. Oba sta dejala, da novinarja sploh nikoli nista spoznala, kaj šele, da bi govorila z njim. Relotius je prav tako lagal, da je videl grafit »Mehičani, odidite«.

Za izmišljeni sta se izkazali tudi zgodbi o jemenskem ujetniku v zaporu v Guantanamu in o zvezdniku ameriškega nogometa Colinu Kaepernicku.

33-letnik, ki je pisal tudi za Die Welt in Frankfurter Allgemeine Zeitung, se je javno opravičil svojim sodelavcem in bralcem. Posipal se je s pepelom, čeprav njegovi novinarski karieri to najbrž ne bo prav zelo pomagalo: »Bolan sem in potrebujem pomoč.« 



Pri Die Welt so včeraj napisali na družbenem omrežju Twitter: »Zlorabil je svoj talent.« 

V Spieglu, ki mesečno proda okrog 725.000 izvidov časopisa, na spletu pa ga prebira več kot 6,5 milijona ljudi, so bili pričakovano šokirani nad novico. Opravičili so se bralcem in vsem, ki so jih prizadeli »izmišljeni citati, osebne podrobnosti in fiktivni kraji«.

Revijo Der Spiegel so ustanovili leta 1947 in je znana prav po poglobljenih raziskovalnih zgodbah. Relotiusovo dejanje so označili za veliko novinarsko prevaro. »Gre za eno najnižjih točk v Spieglovi 70-letni zgodovini.« Ustanovili so posebno komisijo, ki bo preverila vse ostale Rellotiusove članke za Der Spiegel. 

Tudi Moreno, ki je del uredništva Der Spiegla od leta 2007, je s prijavo postavil na kocko svojo službo. Ko je drugim novinarjem namreč povedal o svojih sumih zoper Relotiusa, mu niso verjeli. »Tri ali štiri tedne je preživljal pravi pekel, saj njegovi nadrejeni in drugi novinarji niso verjeli obtožbam,« so pri Der Spieglu bralcem priznali svojo zmoto. Nekaj časa je Relotius veljal celo za žrtev velike spletke, ki naj bi jo okrog njega sprožil Moreno. 



Nato se je 33-letni novinar zlomil pod težo pritiska in strahu in priznal svoje dejanje. »Bal sem se poraza. Pritisk zaradi morebitnega poraza je postajal vedno večji, ko so prihajali uspehi.«

Časnik, ki velja za enega najbolj pomembnih nemških časopisov, poskuša zdaj rešiti svoj sloves. Udarec je prišel ob popolnoma nepravem času, saj se nemška medijska scena že tako sooča z upadom števila bralcev. »Vsi njegovi kolegi smo šokirani. Počutimo se, kot bi umrl član naše družine,« so zadevo komentirali drugi novinarji. 

Kako je v Sloveniji?

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) so ob tem primeru dejali, da je verodostojnost najpomembnejša vrednota vsakega novinarja in medija. »Če novinar izgubi zaupanje javnosti v svoje delo, lahko kar preneha z novinarstvom,« je povedala generalna sekretarka DNS Špela Stare. Novinarsko častno razsodišče od leta 2002 ni obravnavalo nobenega podobnega primer, da bi si namreč novinar v Sloveniji izmišljeval zgodbe. Morda se je to kdaj zgodilo, a po vedenju DNS to ni prišlo v javnost. Kaj pa, če bi se to zgodilo?

»Častno razsodišče bi v takšnem primeru ugotovilo kršitev 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki zahteva, da novinar preverja točnost zbranih informacij in se izogiba napakam. Če novinar objavlja neresnične oziroma izmišljene informacije, prav gotovo niso točne, preverjene in resnične. Častno razsodišče bi v tem primeru na podlagi pritožbe lahko razsodilo, da je bil kršen kodeks, pravno-formalnih posledic pa odločitve razsodišča nimajo. V takšnem primeru bi novinarja sankcioniral delodajalec, saj bi šlo za resne kršitve pogodbe o zaposlitvi kot tudi kršitve profesionalnih standardov in etičnih načel. Mediju bi bila nedvomno storjena škoda, saj bi bil prizadet njegov ugled in verodostojnost,« je dejala Staretova.

Opozorila je še na en vidik Relotiusovega primera, namreč na odgovornost novinarjevih urednikov in celotnega preverjanja dejstev znotraj medija. Zelo nenavadno je, da uredniki  in kolegi kar več let niso odkrili, da so zgodbe oziroma vsaj deli zgodb izmišljeni. Velik del odgovornosti mora torej vsekakor prevzeti tudi medij sam, česar se pri Der Spieglu očitno zavedajo.« 

Nobenega dvoma ni, da takšna dejanja mečejo luč na celoten poklic. Novinarji se morajo zavedati velike odgovornosti, ki jo imajo, saj se prek njih uresničuje izredno pomembna človekova pravica do obveščenosti. V poplavi lažnih novic in medijev sumljivega ugleda je še toliko bolj pomembno, da resni in ugledni mediji zagotavljajo spoštovanje najvišje stopnje profesionalnih meril, ker je to vse, kar novinarje in medije ločuje od objav na vseh mogočih platformah, zaključuje sogovornica.