Turška mirovniška invazija se nadaljuje

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki se je danes po telefonu menda pogovarjal s kolegoma iz Rusije in Ukrajine, Vladimirjem Putinom in Volodimirjem Zelenskim, se je spet ponudil za mirovnega posrednika v vojni, ki danes traja že 315. dan.

»Ruski napad na Ukrajino je bil pomembna priložnost za Erdoğana, saj je Turčija tako rekoč edina država, ki ima vpliv na obeh straneh fronte,« so danes zapisali v ameriški reviji Time. Erdoğan je bil doslej edini voditelj, ki mu je uspelo vojskujoči se strani posaditi za pogajalsko mizo. Res je, da so mirovna pogajanja pod »turško taktirko« po obetavnem začetku in sporazumu, ki je bil 29. marca načelno dogovorjen v Istanbulu in bi, sicer okrnjeni, a nevtralni, Ukrajini prinesel mednarodna varnostna zagotovila, propadla. Za njihov neuspeh in ukrajinski odstop od pogajanj so v Moskvi okrivili »zahodne gospodarje marionetnega režima v Kijevu«.

Toda podpis sporazuma o izvozu ukrajinskega žita iz blokiranih črnomorskih pristanišč je bil velik diplomatski uspeh Ankare. Ko je konec oktobra Moskva hotela odstopiti od tega sporazuma, se je turški voditelj v televizijskem pogovoru pohvalil, da po posredovanju drugih Putin ni hotel ponovno zagotoviti varnostnega koridorja, »a ko sem ga jaz poklical, ga je v trenutku spet odprl«.

Pogovori med voditeljema varnostnih služb

Pred dnevi so na novičarskem spletišču Politico ​zapisali, da je »po začetku ruskega napada na Ukrajino Erdoğanu uspelo narediti Turčijo za nepogrešljivo posrednico med Moskvo in Kijevom, ki je pomagala pri sklepanju dogovorov ter gostila pogovore med voditeljema ameriške in ruske varnostne službe«. Sredi lanskega novembra sta se namreč v Ankari srečala direktor Cie William Burns in vodja ruske zunanje obveščevalne službe SVR Sergej Nariškin ter razpravljala o »grožnjah mednarodni varnosti, začenši z uporabo jedrskega orožja«, kakor so pozneje sporočili iz Erdoğanovega kabineta.

Čeprav je Turčija po vojaški sili druga najmočnejša država v Natu, je med ukrajinsko vojno ohranila »dokaj neuvrščeno politiko«. Po eni strani je vojaško podpirala Ukrajino, saj ji je dostavila brezpilotna letala bayraktar, ki so vsaj na začetku spopadov odigrala pomembno vlogo, oklepnike kirpi in neprebojne jopiče ter ji obljubila štiri korvete. Po drugi strani je turški voditelj »ohranil trgovinske in energetske povezave z Rusijo in tesne osebne stike s Putinom, ne da bi si nakopal jezo Zahoda«, kakor so ugotovili pri Politicu. Poleg ukrajinske vojne in sirske krize, kjer Rusija in Turčija sprva nista bili na isti strani fronte, v bližnji prihodnosti pa se morda celo obeta tristransko srečanje med Erdoğanom, Putinom in sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom, je bila tema današnjih pogovorov med turškim in ruskim voditeljem tudi gradnja novega vozlišča za ruski zemeljski plin v Turčiji.

V Moskvi sicer nadvse redkih zahodnih pobud o obnovi mirovnih pogajanj niso vzeli resno, saj zdaj tudi uradno razglašajo zahodne države za aktivne udeleženke vojaškega obračuna v Ukrajini. Pojavili so se drugi nepričakovani igralci, so v inventurah lanskega leta ugotavljali mednarodni analitiki. Poleg Turčije, ki je dosegla največje uspehe, so pomembno, a na Zahodu spregledano vlogo, odigrali tudi Savdska Arabija in Združeni arabski emirati, ki so posredovali pri pogajanjih o največjih in najodmevnejših izmenjavah vojnih ujetnikov, med katerimi so bili tudi tuji plačanci, ki so se vojskovali za ukrajinsko stran in so jim v uporniških republikah prisodili smrtne kazni.

Majhne možnosti za obnovitev pogajanj

Čeprav ima turški voditelj trenutno še največ možnosti za obnovitev mirovnih pogajanj, so te zelo majhne. Od sredine lanskega aprila, ko so ta dokončno pokopali, so se stališča obeh strani izrazito zaostrila. Zato tudi največji optimisti ne pričakujejo, da se bosta v bližnji prihodnosti Moskva in Kijev začela pogovarjati o sklenitvi končnega in vseobsegajočega mirovnega sporazuma.

Več možnosti je, da bodo podpisali premirje in prekinili spopade, kar bi zamrznilo vojno na sedanjih frontnih črtah. Podobno rešitev kakor nekoč na Korejskem polotoku, kjer so boji – v nasprotju z napetostmi – potihnili, »bratski« državi pa sta uradno še v vojni, so predlagali tudi nekateri zahodni analitiki. A tudi v takšen scenarij, ki bi vsaj rešil življenje številnim ljudem, trenutno ne verjame več veliko poznavalcev razmer.