Trumpov diplomatski ples s tirani

New York – Ameriški predsed­nik Donald Trump je v preteklosti rohnel proti Iranu, zdaj pa zagotavlja, da si ne prizadeva za spremembo režima v povzročiteljici območnih napetosti. Nova pomirljivost na Bližnjem vzhodu se pridružuje podobni politiki do Severne Koreje, uspehi ali neuspehi Trumpovega detanta pa bodo opredelili njegovo zunanjepolitično doktrino.

Pravkar končano potovanje ameriškega predsednika na Japonsko je prineslo zlobne tvite na račun njegovih demokratskih političnih nasprotnikov, poleg teh ima med ameriškimi politiki veliko razlogov za nezadovoljstvo tudi Trumpov svetovalec za nacionalno varnost John Bolton. Ta je pred kratkim severnokorejsko izstreljevanje raket označil za jasno kršitev resolucij varnostnega sveta OZN, njegov vrhovni vodja pa se ni postavil na stran »vojnega hujskača in defektnega človeškega proizvoda«, kot so Boltona zmerjali v Pjongjangu. Trump je namesto tega domneval, da mu severnokorejski voditelj Kim Džong Un pošilja signale.

Pomirljiv veter

»Če bi se radi pogovarjali, bi se radi pogovarjali tudi mi,« je ameriški predsednik sporočil tudi Teheranu. Po njegovem bi lahko perzijska država z istim vodstvom postala pomembnejša. Če si je »neoliberalec« Bolton res kdaj želel vojne z Iranom, kot so mu očitali nasprotniki, bo moral zdaj prilagoditi prepričanja novemu pomirljivemu vetru iz Bele hiše, zato pa so Trumpove izjave še vedno skladne z nauki njegovega nekdanjega ideologa Steva Bannona, ki svari pred kitajsko gospodarsko vojno proti Zahodu. Bela hiša diplomatske in druge topove še vedno usmerja proti azijski velikanki, ki ji očitajo zlorabo zahodne gospodarske odprtosti.



Bannon je tudi vodilni zagovornik novih evropskih nacionalizmov s precej neprepričljivimi izgovori, da mu ne gre za odpravo EU, ampak le za preprečevanje evropskega centralizma v slogu poskusov francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Ameriško zagovarjanje evropskih nacionalističnih gibanj, kot je britansko zavzemanje za izstop iz EU, prinaša gospodarske nevarnosti za vse vpletene, zato so bili Trumpovi pogovori na Japonskem zanimivi tudi s tega vidika. Številni zahodni ekonomisti, ki se strinjajo s pritiski na protekcionistično Kitajsko, obsojajo carinske grožnje demokratičnim zavezniškim državam, nekateri pa verjamejo, da bodo na koncu zaradi tega trpeli tudi ameriški proizvajalci in potrošniki.

Računi brez krčmarja?

Po drugi strani bi lahko bili Trumpovi poskusi približevanja Iranu in Severni Koreji namenjeni ustvarjanju razpok v mednarodnem povezovanju avtoritarnih režimov, če tokrat pustimo ob strani možnost za Nobelovo nagrado za mir ob morebitni odstranitvi jedrskega orožja s Korejskega polotoka. Če Trump upa, da bodo Kim Džong Una prepričali o denuklearizaciji obeti hitrega gospodarskega razvoja in blaginje, morda dela račune brez krčmarja. Vsaj eden od najvidnejših severnokorejskih prebežnikov Te Jong Ho je v pogovoru z Bloombergovim kolumnistom Elijem Lakom opozoril, da ljudstvo po končanem dolgoletnem procesu pranja možganov gotovo ne bo odpustilo neznanskih zločinov režima iz Pjongjanga. Tudi nekdanji visoki severnokorejski diplomat je v Južni Koreji pod nenehnim policijskim varstvom, saj je znano, da je Kim Džong Un v Maleziji ukazal ubiti celo lastnega polbrata.