Treba bo delati več

In vendar je spregovoril. Nekaj časa je trajalo, da je francoski predsednik sinoči sedel pred novinarje in predstavil ukrepe, s katerimi naj bi končali socialno-politično krizo, ki pretresa Francijo od novembra. Obrat v macronističnem mandatu je nujen, saj je zamer do predsednika med Francozi veliko. Je vse manj priljubljeni Emmanuel Macron pomiril javnost? (Socialna) pričakovanja so velika.

Predsednik je začel nagovor s pavšalnimi opažanji o davčni, socialni in teritorialni nepravičnosti, o splošni bojazni Francozov pred spremembami, o socialnem determinizmu, ki ga je treba odpraviti, o znanih strahovih starejših in enostarševskih družin pa tudi o dvomesečni nacionalni debati, na katero je ponosen in v drugih demokracijah ni samoumevna. Poudaril je pomen posameznikovega dela na sebi, meritokracije, dostopnosti izobraževanja in »umetnosti biti Francoz«: torej biti »ukoreninjen in hkrati razmišljati univerzalno«. Strinjal se je s sklepi debate, da mora demokracija biti bolj neposredna, čeprav, če poenostavimo, ne verjame v obvezno udeležbo na volitvah ne v upoštevanje neveljavnih glasovnic, kakor tudi ne v referendumsko reševanje vprašanj na pobudo državljanov. A decentralizacija da mora biti pot v prihodnost, in to že v prvem četrtletju 2020, kakor tudi korenita reorganizacija države; nekatere organe naj bi ukinili.

Zavihati rokave

Teme, o katerih je pred 300 novinarji govoril v Elizejski palači, so delno pricurljale v javnost in so jih mediji posplošeno povzeli z ugotovitvijo, ki se ne sliši nujno všečno: treba bo delati več. Da bi lahko korenito manj obdavčili dohodke srednjega razreda (za pet milijard evrov manj), kar je predsednik poudaril tudi sinoči, in da do konca mandata ne bi več zaprli nobene šole in bolnišnice, vsaj ne brez soglasja županov, tudi da bi popravili (najnižje) pokojnine ..., bo treba zavihati rokave – sploh v primerjavi s sosedi. Tudi za več solidarnosti, čeprav »Francija je izjemno solidarna država«, bo menda nujna večja produktivnost, ob »odpravi davčnih lukenj«, jasno. Morda se Francozi poslavljajo od 35-urnega delovnega tedna, morda je konec upokojevanja pri 62 letih (čeravno je Macron obljubil, da ne bo premikal meje upokojevanja), morda je po zgledu »dneva solidarnosti« pričakovati nove pobude, ko naj bi zaposleni več ur delali brez plačila, v dobrobit drugih: za starejše in invalide. Jasnega odgovora na te dileme sinoči ni bilo, čeprav je smer nakazana: človek, tudi Francoz, živi vse dlje, zato bo moral tudi delati dlje.

V ospredju človek

Predsednik Macron, ki je – delno konkretno, delno splošno – govoril kakšno uro, potem pa še enkrat toliko odgovarjal na vprašanja, je, med drugim, napovedal, da bodo kmalu, ker je planetarna kriza velika, v Franciji osnovali »svet za ekološko zaščito«. Dotaknil se je tudi migracij, ki jih je treba nadzorovati, in nevarnosti političnega islama ... Predvsem pa je večkrat poudaril, da je bilo v dveh letih nasploh narejeno veliko, čeprav se to morda še ne vidi, in da je treba v ospredje francoskega projekta bolj postaviti človeka, humanistični pogled na svet. Za povrhu mu je žal, če je kdaj nastopil preveč trdo in nepravično.