To ni prihodnost, ki si jo želimo

Ruski napad na Ukrajino odmeva tudi v kulturno-umetniških krogih. Na raznih področjih znotraj kulturne sfere deluje več umetnikov vzhodnoevropskih korenin, ki prihajajo z vpletenih območij. Ob začetku invazije smo zbrali nekaj prvih odzivov in mnenj.

»Prihajam iz kraja, ki je na bojni liniji. Danes zjutraj ob 5.20 me je poklical oče in povedal, da je pred dvajsetimi minutami Putin napovedal vojno. Med najinim pogovorom se je zveza prekinila. Zdaj mi ga ne uspe več priklicati, tudi internet ne deluje. Sploh ne vem, kako so,« je povedal glasbenik Vitalij Osmačko in poudaril, da je že več let opozarjal, da se bo zgodilo nekaj takšnega, a so bili vsi prepričani, da pretirava. »Že leta 2014 sem napovedal, kaj bo. Priča smo najbolj zahrbtnemu napadu na samostojnost ne le Ukrajine, temveč celotne Evrope in posledično sveta.«

Opozoril je, da je »zmotno prepričanje, da je napadena zgolj Ukrajina, Ukrajina kot največja država v Evropi služi kot ščit. V minulih letih je postal cinizem evropske politike očiten, kot da ne bi hoteli verjeti, da se bo nekaj takega zgodilo. Prepričani so bili, da je to nemogoče. Niso hoteli slišati Putinovih izjav, ne nazadnje je grozil z jedrskim orožjem.« Pri tem je bil Osmačko kritičen do slovenske politike: »Na žalost se tudi v moji novi domovini Sloveniji, kjer živim že več kot trideset let, ves čas spreneveda, najprej leporeči, nato pa blokira vstop Ukrajine v Nato. Težko sprejmem, da se to dogaja. Slava Ukrajini!«

Napoleonski sindrom

Saša Olenjuk, violinist SNG Opera in balet Maribor, je priznal, da je »glede na to, da je vse skupaj šele v začetni fazi, v krču«. »Tega sploh ne znam opisati. Ne razumem, kako lahko v sodobnem svetu, v napredni civilizaciji, nekdo začne vojno izključno zaradi teritorialnih apetitov. Če ne gre prej za neko bolezensko stanje, nekakšen napoleonski sindrom Putina. Številni moji kolegi so Rusi, ki so zaprepadeni in teh potez nikakor ne odobravajo. Strah in nemoč sta se zavlekla v ljudi, ves čas se sprašujem, ali bi se to lahko zgodilo tudi pri nas. Stanje duha je gotovo prepojeno z agresijo in neprimerno komunikacijo tudi tukaj. Številni moji prijatelji iz Ukrajine so danes razseljeni po vsej Evropi, nekateri so Rusi, drugi Ukrajinci, prav vsi pa ogorčeni in osupli, da se kaj takšnega dogaja,« je povedal in dodal: »Če pomislim za nazaj, postane očitno, da se je vse skupaj načrtno začelo že dosti prej. Med mojim petletnim študijem v Kijevu ukrajinščine ni bilo kaj dosti slišati, vsa predavanja so bila v ruščini. Tiste, ki so vztrajno govorili ukrajinsko, so opredeljevali za nacionaliste in ekstremiste. Obenem pa je bilo naseljevanje ruskega prebivalstva na ozemlje Ukrajine več kot očitno.«

»Stojim za svobodno Ukrajino,« je zatrdila balerina SNG Opera in balet Maribor Tetiana Svetlična. »To je moja domovina, moj rojstni kraj in moja kri! Zelo me boli, ko vidim  kaj se dogaja in ne morem ničesar spremeniti. Upam na moč in duh ukrajincev in upam, da se bo ves svet uprl brezmejni agresiji, ki jo izvaja Putinov režim.«

Ostro se je odzval Andrija Hevka, predsednik Kulturnega društva Ljubljana-Kijev: »Naša kultura in umetnost sta vzeti, ukradeni – in to se dogaja že vsaj 500 let. Vse naše kulturne dosežke je vzela Rusija, si jih prilastila, vključno z našim imenom – gre za etnocid. To se bo nadaljevalo tudi zdaj, kradlo se bo vse in reklo, to ni vaše, vse kulturne dobrine se bodo odpeljale v Rusijo. Ukrajinci nočemo ničesar tujega, želimo samo tisto, kar je naše. Da bi se za Gogolja in druge vedelo, da so Ukrajinci – da bi se reklo bobu bob.«

Poziv k miru

Rina Pleteršek, piska in študentka dramske igre, ki živi v Rusiji, pa se po začetnem strahu in zmedenosti pridružuje pozivom tako ruskih kot ukrajinskih kulturnikov, akademikov in novinarjev k miru. Spomnimo – že pred časom je 3000 ruskih intelektualcev Kremelj pozvalo, naj prepreči nemoralno, neodgovorno in zločinsko vojno. Rina Pleteršek je poudarila, da k miru ne poziva le kot umetnica, ampak tudi kot študentka, kot pripadnica »generacije prihodnosti«, ter izrazila podporo in spoštovanje ruskim kulturnikom in direktorjem kulturnih institucij, ki so v protest proti vojni odstopili s svojih položajev.

»Ne smemo postati apatični, ampak moramo s svojim delovanjem (v kulturi in širše) pokazati, da to ni prihodnost, ki si jo želimo. Jasno moramo povedati, da ne bomo hlapci interesov velesil; oblastem ne smemo pustiti utišati umetnosti.«