Težavna nemško-turška razmerja

Berlin – Nemški zunanji minister Heiko Maas bo danes v Ankari iskal rešitve za težavne odnose s Turčijo. Država z velikimi valutnimi in gospodarskimi težavami bi trenutno potrebovala naklonjene partnerje. Nemčija kaže interes za dobre odnose s pomočnico v begunski krizi, toda slabe pretekle izkušnje ovirajo približevanje. Maas prihaja na povabilo kolega Mevlüta Çavuşoğluja, a se bo sestal tudi s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom.

Medtem ko je socialdemokratski zunanji minister na obisku v Turčiji, notranje ministrstvo bavarskega krščansko-socialnega prvaka Horsta Seehoferja načrtuje radikalno zmanjšanje vpliva Ankare na muslimanske prebivalce v Nemčiji. »Če bo to privedlo do konfliktov z vlado v Ankari, bomo že zdržali!« je v časopisnem intervjuju poudaril državni sekretar na notranjem ministrstvu Markus Kerber. V Nemčiji živeči muslimani, predvsem tisti turških korenin, morajo po njegovem prepričanju dobiti »lastne, svojemu občutenju življenja v Nemčiji primerne kriterije in versko osebje«, pri čemer je izpostavil turški direktorat za verske zadeve Diyanet, ki z imami oskrbuje tudi mošeje uradno neodvisnega nemško-turškega društva Ditib. Ankara te tudi plačuje, nemški kritiki pa očitajo Ditibu, da je podaljšana roka čedalje bolj avtokratskega in fundamentalističnega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Po mnenju državnega sekretarja so predolgo dovoljevali predpisovanje iz tujine, kako naj živijo nemški muslimani.

Afere odnesle finančno podporo

V federalni Nemčiji je sodelovanje z mošejami predvsem stvar dežel, zvezna vlada ne bo več finančno podpirala Ditibovih projektov, potem ko je učenje korana v organizaciji tega društva v minulih letih prineslo več odmevnih afer. Aprila so presunili Nemčijo posnetki otrok v vojaških uniformah in s turškimi zastavami, ki so igrali vojne prizore, Ditibove imame pa so že prej obtoževali, da turškim konzulatom v Nemčiji posredujejo podatke o nasprotnikih Erdoğanove vlade. Tudi tistih, ki so se zatekli v osrednjo evropsko državo po čistkah zaradi neuspešnega puča iz julija 2016. Po ocenah je v Nemčiji zaprosilo za azil več tisoč ljudi, med katerimi je približno 300 turških diplomatov z družinskimi člani.

Za zapahi je vsaj še pet Nemcev

Po neuspelem puču so v Erdoğanovi Turčiji odpustili številne državne uradnike in mnoge izmed njih zaprli, v priporu je dolgo sedelo in še sedi več nemških državljanov. Po odločnih protestih nemške vlade so izpustili dopisnika časopisa Die Welt Deniza Yücela in novinarko Meşale Tolu, a je iz političnih razlogov za zapahi v Turčiji še vedno najmanj pet Nemcev. Čeprav so med prejšnjimi spori Erdoğan in njegovi najbližji sodelavci zmerjali Nemčijo tudi z nacističnimi psovkami, so mnogi od 1,44 milijona v osrednji evropski državi živečih turških volilnih upravičencev, ki predstavljajo nekaj manj kot polovico prebivalcev s turškimi koreninami, na zadnjih volitvah podprli prvaka stare domovine. Medtem ko so bili volivci v Turčiji veliko bolj v dvomih, je dve tretjini volilnih upravičencev v Nemčiji glasovalo za sedanjega predsednika.



Zeleni politik Cem Özdemir, tudi sam sin turških »gostujočih delavcev«, je tedaj glasno podvomil o integraciji številnih rojakov, a se morda mnogi nemški Turki bolj kot sedanjih težav spomnijo, kakšna gospodarska katastrofa je bila njihova država pred Erdoğanovim nastopom. Doslej so verjeli, da je prav sedanji predsednik prinesel Turčiji gospodarsko blagostanje in mednarodni ugled in zaradi te podpore so bili prejšnji Erdoğanovi obiski v Nemčiji videti kot sultanov prihod. Pred naslednjim obiskom konec septembra kritiki zahtevajo, naj turškega voditelja ne pričakajo z vojaškimi častmi. Vsaj Özdemir, ki ga je Erdoğan zmerjal s »tako imenovanim Turkom«, poziva, naj »operetnega sultana« ne sprejemajo kot normalnega predsednika demokratične države, saj to po njegovem ni.

Turčija pomaga Nemčiji pri obvladovanju begunske krize in celo pri boju proti terorizmu, saj so iz Nemčije v to državo izgnali več terorističnih osumljencev. Tudi zato Berlin skrbijo napadi ameriškega predsednika Donalda Trumpa zaradi ameriškega pastorja Andrewa Brunsona, ki je v hišnem priporu v Turčiji.