Tekma milijonarjev in milijarderjev

Ta pomembna resnica predvolilne tekme v osrednji kapitalistični sili sveta bo opredeljevala tudi prihodnje spopade, še zlasti tistega med demokratičnim socialistom Berniejem Sandersom in nekdanjim demokratskim podpredsednikom Joejem Bidnom. Tako Bloomberg kot njegov nasprotnik predsed­nik Donald Trump sta bogata Newyorčana, ki sta v upanju na dosego svojih ciljev zamenjala politično pripadnost, prvi iz republikanske v demokratsko stranko in drugi v obratno smer. Po prepričanju newyorških insajderjev pa so bolj kot podobnosti pomembnejše razlike med dolgoletnima vidnima meščanoma največjega ameriškega velemesta. Mike je intelektualec in uglajen gospod, Donald je bogataš delavskega razreda, je časopisu Wall Street Journal pripovedoval newyorški nepremičninski agent, ki je sodeloval z obema. Ko se je Bloom­berg priselil iz Bostona, se je zlahka vključil v newyorške filantropske in druge elitne kroge, Trump kljub rojstvu v premožno newyorško nepremičninarsko družino nikoli ni prav sodil v skupine »starega denarja«.

Politično neuspešni demokratski predsedniški kandidat Mike Bloomberg je bil poslovno veliko uspešnejši od Trumpa.  Foto Marco Bello Reuters

Iz New Yorka izhaja tudi antipatija med njima, ki je med kratko Bloombergovo predsedniško kampanjo eksplodirala v pravo sovraštvo z osebnim zmerjanjem. »Klovn Trump« je bil pred svojo predsedniško kariero na časopisnih naslovnicah s svetlečimi nebotičniki kot Trump Tower na Peti aveniji, bankroti in televizijskimi šovi, mestna vila »mini Mika« na manhattanski Upper East Side pa veliko bolj diskretno razkazuje njegovo gigantsko bogastvo. Če se novi Floridčan Trump rad kiti s prepoznavno bogataškim klubom Mar-a-Lago, Bloom­berg kljub svoji graščini podobni vili v floridskem Wellingtonu rad dopustuje tudi v svojih luksuznih nepremičninah na Bermudih, v Southamptonu in Londonu, če že ne smuča v koloradskem Vailu.

Po navedbah publikacije New York Magazine je Bloomberg samo v človekoljubne in druge namene podaril 3,3 milijarde dolarjev, kar je več od vsega ocenjenega Trumpovega premoženja. Dvanajsti najbogatejši Zemljan se je izkazal tudi kot dolgoletni župan New Yorka, čeprav so mu kontroverznosti spopada s kriminalom iz tistega časa škodile pri temnopoltih demokratih. Pri večini drugih je veljal za sposobnega upravljavca velemesta in se je s prepričanjem, da bi bil boljši predsednik kot Trump, odpravil v tekmo za Belo hišo. Brezobzirni predsednik mu je takoj zabrusil, da nima tistega, kar je potrebno za predsednika, in zdaj se po Bloombergovem izstopu iz demokratske predsedniške tekme pripravlja na okrepljene tviterske napade na nekdanjega podpredsednika Joeja Bidna.



Tudi ta ni ravno revež, čeprav je bil med boleznijo zdaj že pokojnega sina Beauja v takšni finančni stiski, da mu je denar na posojo ponujal sam predsednik Barack Obama. Po koncu podpredsed­niškega mandata pa je Biden po oceni Forbesa s knjigami, govori in predavanji zaslužil več kot petnajst milijonov in je lahko v večini izplačal hipoteko na veliki hiši v domačem Delawaru, skupaj vrednima štiri milijone dolarjev. Bidna zasleduje sporno delovanje sina Hunterja v Ukrajini, a velja tudi za sredinskega demokrata, ki položaja ne bo spreminjal z revolucijami, ampak s premišljenim delovanjem.

Kljub pogosti zmedenosti na javnih nastopih Biden s takšnim slovesom pridobiva vse več demokratov in celo Trump očitno verjame, da bi mu bilo lažje z Berniejem Sandersom kot demokratskim predsedniškim izzivalcem. Demokratični socialist zagovarja za ameriške razmere skrajno leve predloge podržavljenja zdravstvenega zavarovanja, šolstva in še marsičesa drugega ter plačilo vsega tega z visokimi davki za milijonarje in milijarderje. Vendar kritiki verjamejo, da bo vermontski senator privil tudi tako imenovani srednji razred, hkrati pa je sam milijonar z nepremičninami v domačem Vermontu in prestolnici Washington.



Celo številni demokrati zato Sandersu odrekajo pravico do udrihanja po sebi podobnih, še posebno ker je milijarder Bloomberg nazorno pokazal meje denarja v ameriški politiki. A gre tudi za velike razlike v prepričanjih, kako blaginjo zagotoviti manj srečnim Američanom. Lahko pri tem najbolje pomaga država ali je bolje še naprej staviti na podjetnost državljanov? Kakšne sociološke spremembe prinaša vsak od nasprotujočih si modelov ameriške prihodnosti? Gre za imenovanja sodnikov, ki bodo interpretirali politiko, za pravice različnih družbenih skupin, za splošno ozračje v državi. Tudi zato se tako ogorčeno prepirajo bogati politiki, pa čeprav bi vsak od njih lahko starost preživljal v vilah na svojih posestvih.