Starost kot dobra poslovna priložnost

Če je Japonsko, Kitajsko in Indijo nekdaj združevala tradicionalna navada, da za ostarele starše skrbijo otroci, jih je zdaj globalizacija poenotila s tem, da so ostareli v vseh treh družbah vse bolj prepuščeni sami sebi. S tem pa se je odprl prostor za nove poslovne podvige. V vseh treh državah je čedalje več zasebnih domov za starejše, ki pa se opirajo na razredno razslojenost upokojencev oziroma, bolje povedano, na tiste z globljim žepom.

»Kitajska je znana po formuli ena država – dva sistema,« mi je dejal kitajski funkcionar, pri čemer je imel v mislih načelo, ki se nanaša na različni politični ureditvi v matični državi oziroma v Hongkongu in Macau. »V resnici pa imamo, ko gre za upokojence, eno državo z veliko sistemi. Kajti ko človek dopolni leta za upokojitev, je kakovost življenja odvisna od tega, kje je kdo delal, razlike med posamezniki pa so tako velike, kot da bi živeli v različnih državah.«

Tri četrtine odraslih Kitajcev bo živelo več kot 80 let, tako da bodo v pokoju povprečno preživeli od 20 do 25 let. Ko so lani izvedli anketo med izbrano skupino mestnih uslužbencev, ki se bližajo koncu delovne dobe, se je izkazalo, da jih je le 43 odstotkov prepričanih, da bodo imeli dovolj visoko pokojnino, da bodo lahko ohranili sedanjo življenjsko raven in kakovost življenja, kakršno imajo zdaj.
 

Zdrs v starostno realnost

Tisti, ki so delali v zasebnih podjetjih ali so bili samozaposleni, bodo z bistveno zmanjšanimi mesečnimi prihodki zdrsnili v neprijetno realnost visokih življenjskih stroškov, zlasti če živijo v velikih mestnih središčih. Tisti na podeželju pa še vedno čakajo, da jih bodo vključili v državni načrt, po katerem bodo nekoč v prihodnosti vsi prejemali nekakšno pokojnino.

Posamezniki, ki so delali v državnem sektorju, zlasti tisti na nekoliko višjih funkcijah na ministrstvih, v javnih ustanovah ali na univerzah, bodo imeli pokojnino, s katero bodo lahko živeli vsaj enako dobro kot prej. Z 12.000 do 15.000 juani na mesec (1500 do 2000 evrov), kolikor pripada funkcionarjem s polno delovno dobo, ko dosežejo starostno mejo za upokojitev, si lahko ti upokojenci zagotovijo zelo kakovostno življenje. Ker se na Kitajskem moški upokojijo že pri 55 in ženske pri 50 letih, začnejo mnogi takrat načrtovati nekakšno novo življenje in marsikdo svoje osebne prihranke vloži v katero od dobičkonosnih dejavnosti. »Morda prav v dom za upokojence,« pravi funkcionar, ki ne želi, da bi omenila njegovo ime. »Teh na Kitajskem strašno primanjkuje.«


 

Zavarovalnica za upokojence gradi razkošne apartmaje

Prav zato, ker se na Kitajskem vse pogosteje postavlja vprašanje kakovosti življenja pripadnikov starejše generacije, so se začele s tem ukvarjati zavarovalnice, kot je veliki Taikang. Te zdaj odpirajo posebna luksuzna naselja, v katerih lahko pripadniki srednjega razreda preživljajo svoje upokojenske dneve z občutkom varnosti, poleg tega pa so jim na voljo različne koristne storitve in dejavnosti. Taikang je v bližini Pekinga postavil dom za starejše Yanyuan, ki bolj spominja na udoben počitniški objekt z zasebnimi apartmaji in popolnimi storitvami, z bazenom in telovadnicami, klubom za druženje in muziciranje ter, seveda, z jedilnico in kuhinjo, v kateri si je mogoče hrano tudi posebej naročati. Za takšno upokojensko življenje je kajpada treba veliko odšteti. Stanovalci doma so morali od Taikanga pravočasno kupiti pokojninski načrt za 2 milijona juanov (260.000 evrov), s čimer so si zagotovili bivanje v tem luksuznem domu, lahko pa plačajo polovico te vsote in nato vsak mesec plačujejo 6000 juanov (780 evrov) za življenjske stroške, v katere ni vključena cena hrane.

Taikang je napovedal, da bo v prihodnjih letih v ustanove, kot je ta, vložil 100 milijard juanov (13 milijard evrov), sicer pa je podobne objekte za starejše že odprl v osmih kitajskih mestih.

»Upokojenci bi morali vsi uživati v enakih ugodnostih,« meni moj sogovornik, ki je ponosen na to, da je postala Kitajska močna država, a razočaran zaradi velikanskih premoženjskih razlik v socialističnem sistemu.

Te razlike se s starostjo povečujejo v vseh azijskih gospodarskih silah.


 

Na Japonskem na stotine majhnih domov za starejše

Na Japonskem so se posla z domovi za starejše lotili nekoliko prej kot na Kitajskem. Danes je tam na stotine majhnih zasebnih ustanov, in to večinoma v notranjosti države, kjer so bila zemljišča cenovno bolj dostopna. Seveda pa je tudi v tej državi kakovost življenja neposredno povezana s količino denarja, ki jo je uporabnik sposoben odšteti. Že za vselitev v dom je treba plačati polog, ki znaša od 5 do 100 milijonov jenov (od 40.000 do 800.000 evrov), od katerega avtomatično nepovratno vzamejo 20 odstotkov, preostalo pa se porablja za plačilo posebnih potreb, katerih število narašča hkrati z leti starostnika. Mesečna stanarina, ki jo je treba plačati posebej, je okoli 1200 evrov, kar je manj od običajne pokojnine Japoncev, ki so prejemali povprečno visoko plačo.
 

Luksuzna starost

Kar zadeva bruto domači proizvod na prebivalca, so stopnje razvitosti med Japonsko, Kitajsko in Indijo zelo različne. Kljub velikanski razliki med japonskimi 38.500, kitajskimi 8800 in indijskimi 2000 dolarji na prebivalca so v teh treh državah cene luksuznih domov za starejše podobne.

V Indiji je več kot 100 milijonov starih ljudi, in čeprav jih samo pet odstotkov sodi v višji srednji razred, pomeni teh pet milijonov velikanski trg za zasebne domove, v katerih je treba za bivanje in oskrbo plačati od 14.000 do 150.000 dolarjev na leto.
Ideal enakopravnosti v starosti se je še najbolje ohranil na Japonskem, kjer država ostarelim z nizkimi prejemki pomaga ohraniti osnovno človeško dostojanstvo. Luksuzna starost pa je kljub vsemu rezervirana za premožne. Krivično, a logično v časih, v katerih je bogastvo postalo vrlina.