Stabilni odnosi so priložnost za regijo

V zadnjih dveh tednih sta vzhodnoafriško regijo zaznamovali dve srečanji. Po 20 letih sovražnosti sta se sestala etiopski premier in eritrejski predsednik, ki sta s podpisom izjave o miru in prijateljstvu naznanila začetek novega obdobja v meddržavnih odnosih.

Mirovni dogovor, ki sta ga podpisala voditelja držav med prvim odmevnim srečanjem v Asmari pred slabima dvema tednoma, sta pozdravili svetovna in domača javnost. Etiopskega premiera Abiya Ahmeda so ob obisku v Eritreji pričakale množice, enako zaželen je bil, vsaj na videz, obisk etiopskega predsednika Isaiasa Afwerkija v Adis Abebi. Četudi je navdušenje množic ob formalnem koncu dvajsetletnega obdobja sovražnosti med državama pričakovano, pomisleki o morebitnih zavajajočih televizijskih posnetkih niso neupravičeni. Desetletij sovražnosti ni mogoče pozabiti čez noč.

»Veselje Etiopijcev je bolj ali manj pristno, več milijonov ljudi je zaradi vojne in sovražnosti na lastni koži občutilo ločevanje družin. Poznam ljudi, ki imajo na drugi strani meje matere, brate, sestre, bratrance, ki jih niso videli več kot dvajset let. Veliko Etiopijcev verjame, da je premik iz nesmiselnega statusa quo med državama nujen, prepričani so, da so obmejni in drugi problemi umetno ustvarjeni,« je za Delo pojasnil etiopski profesor Awol Allo, ki predava na britanski univerzi Keele. »Zagotovo pa brez spodbude oblasti ulice ne bi bile tako preplavljene,« je dodal. Razumljivo je bilo tudi veselje Eritrejcev, stabilni odnosi med državama bodo namreč razrešili varnostno dilemo, v kateri se je zaradi velike in gospodarsko močnejše Etiopije znašla manjša in dolgo izolirana Eritreja, ki jo od osamosvojitve leta 1993 vodi predsednik Afwerki. Potrebe eritrejske vojske se bodo po pričakovanjih ljudi zmanjšale, čedalje manj mladih bo moralo mladostniška leta posvetiti vojaščini, je pojasnil sogovornik.
 

Ključni sta etnična pripadnost in politična volja

Naivno je pričakovati, da bo stabilizacija odnosov med Etiopijo in Eritrejo potekala brez zapletov. Vselej obstajajo skupine, ki bodo nasprotovale premiku meja, veliko ljudi se bo ob upoštevanju določil strokovne komisije Združenih narodov iz leta 2002 znašlo v sosednji državi. Etiopija bo, denimo, Eritreji prepustila mesto Badme. Kako bo implementiran premik meja, se morata vladi še dogovoriti, toda etiopski premier je obljubil, da ne bo fizične meje. Po mnenju profesorja Alla bi bilo optimalno, da bi vladi omogočili ljudem pravico do izbire, v kateri državi bi radi živeli. Obmejnega območja ni zaznamovala samo vojna med letoma 1998 in 2000, temveč tudi leta sovražnosti po koncu spopadov, ki so pri ljudeh vse prej kot pozabljena, nanje spominjajo tudi spomeniki in skupinski grobovi padlih vojakov. Pot do zacelitve vojnih ran – razlog za vojno, kot je pojasnil Allo, ni bilo nerešeno vprašanje meje, temveč rastoči nacionalizem in boj vplivnih voditeljev obeh držav – bo še dolga.



Da so mrtvi točki v meddržavnih odnosih šteti dnevi, se je pokazalo kmalu po tem, ko je aprila vodenje etiopske vlade prevzel Abiy Ahmed, pripadnik skupnosti Oromo, največjega, a tudi najbolj marginaliziranega ljudstva v državi. V Etiopiji je etnija temelj vsega, tudi vladajočo koalicijo Ljudska revolucionarna demokratična fronta Etiopije sestavljajo stranke različnih skupnosti. Ahmedovi predhodniki iz ljudstva Tigrayan, ki je skoraj tri desetletja prevladovalo v etiopski politiki in vodilo vojno proti Eritreji, niso bili pripravljeni privoliti v izboljšanje odnosov s sosedo. Večina pripadnikov skupnosti namreč živi na severu države, tudi ob meji z Eritrejo. »Ahmed iz stranke Ljudska demokratična organizacija Oromov je tega zgodovinskega bremena bolj ali manj razbremenjen,« je pojasnil Allo in opozoril, da mirovni dogovor z Eritrejo vse prej kot pozitivno vpliva na sprti skupnosti Tigrayan in Oromo.
 

Stabilnost bo prinesla želene spremembe

V kontekstu normalizacije diplomatskih in gospodarskih odnosov med državama je veliko govora, da se bo hitra gospodarska rast Etiopije pospešila po tem, ko bodo etiopska podjetja začela izvažati prek eritrejskih pristanišč. Po novem bodo imela izbiro, dobila priložnost znižati stroške, saj so eritrejska pristanišča najbližje Etiopiji, ki nima dostopa do morja. Vendar je dostop do eritrejskih pristanišč le ena izmed pomembnih posledic razrešitve varnostne dileme. Ta bo po Allovem prepričanju pozitivno vplivala na celotno regijo, v kateri tudi zalivske države stremijo k utrditvi svojega vpliva.



»Izključene niso niti spremembe v političnem sistemu Eritreje. Država bi lahko sledila zgledu Etiopije, ki si zelo prizadeva za razvoj demokracije,« je o drugih možnostih za spremembe na bolje povedal profesor Allo. »Ko varnost Eritreje ne bo več ogrožena, se bodo ljudje morda začeli spraševati o smiselnosti podpore avtoritarnemu sistemu.« Čas je, da razmislimo tudi o mednarodnih sankcijah, ki so bile uvedene zoper Eritrejo leta 2009 zaradi domnevne podpore teroristom v Somaliji. Do nedavnega močno sprti sosedi sta namreč tudi tam bili na nasprotni strani bojišča. Medtem ko je Etiopija pred desetletjem lobirala za uvedbo, zdaj v kontekstu normalizacije odnosov zagovarja odpravo teh sankcij.