Socialistična muha mladih Američanov

New York – Dve leti po predsedniških volitvah je največja zvezda na levem političnem polu še vedno 76-letni senator Bernie Sanders. Zaslužen je tudi za naraščanje priljubljenosti Demokratičnih socialistov Amerike (DSA). Stranka je pred tremi leti imela le okoli 6000 članov, manj kot ameriška zveza rejcev golobov, v začetku julija pa že 43.000.



Po presenetljivi zmagi mlade Alexandrie Ocasio-Cortez na volitvah demokratske stranke za poslanske kandidate New Yorka se obeta, da bo ameriški kongres jeseni dobil vsaj eno uradno socialistko, saj je 28-letna političarka članica DSA (in kandidira na listi demokratske stranke). Alexandria Ocasia-Cortez je nemudoma postala nov obraz prenove na levici in je s Sandersom odpotovala po ZDA ter podpirala najbolj progresivne demokratske kandidate, kar je še poglobilo čedalje glasnejši spor med levim in sredinskim krilom demokratov. Njuna zborovanja prekipevajo od energije volivcev, podobno kot je Sandersova kampanja, toda politični realisti hladijo navdušenje z opozorili, da senator te strasti ni mogel razširiti na celotno volilno telo in ga je v znotrajstrankarskem boju prepričljivo premagala Hillary Clinton.

Sandersova reforma

Ena izmed osrednjih Sandersovih zamisli je bila »Medicare za vse«, razširitev sedanjega državnega zdravstvenega zavarovanja za starejše na vse prebivalce, kar bi pomenilo, da bi ZDA dobile enotno zdravstveno zavarovanje, kot ga imajo vse druge razvite države. Že med kampanjo so nasprotniki trdili, da je to grandiozen načrt brez resne finančne podlage, Sanders pa je obtoževal kritike, da služijo številnim interesnim skupinam, ki jih napaja pregrešno drag ameriški zdravstveni sistem. Podobno se je odzval na izračune inštituta z Univerze Georgea Masona, ki je v ponedeljek objavil izračun, da bi njegov program v desetih letih stal državo 32.000 milijard dolarjev.

»To skrajno zavajajoče in enostransko poročilo je odziv bratov Koch [vplivna konservativna milijarderja in donatorja] na rastočo podporo programu 'Medicare za vse',« je zapisal in dodal, da lahko večina držav zagotavlja prebivalcem zdravstveno oskrbo in dosega boljše zdravstvene rezultate, pri tem pa porabijo precej manj na prebivalca kot ZDA. Toda skoraj enak znesek so med kampanjo izračunali tudi v levici naklonjeni mnenjski organizaciji Urban Institute. Številka se zdi gromozanska, pogled v njeno drobovje pa kaže, da bi se celotna poraba za zdravstvo v ZDA po Sandersovem programu celo nekoliko znižala, le njen precejšnji del bi se s pleč državljanov, ki bi hkrati imeli dostop do precej več storitev, prenesel na zvezno državo.

Mladi socialisti

Naslednji korak je odločitev, ali so Američani pripravljeni sprejeti sistem, ki pomeni nekoliko višje davke za nekatere in dostopnejše zdravstvo za vse. Že misel na »socialistično zdravstvo« bi bila pred desetletjem politična herezija, toda Sandersova zamisel o enotnem zdravstvenem zavarovanju ima zdaj široko podporo med demokrati, vse bolj jo podpirajo tudi neodvisni volivci. V tem času je beseda socialistično v ZDA izgubila nekaj ostrine iz časa hladne vojne, številna protestna gibanja, od Zasedimo Wall Street do Temnopolta življenja so pomembna, so pri mladih sprožila željo po političnem delovanju. Velika večina (od 70 do 80 odstotkov) novih članov SDA je mlajših od 35 let, ponekod že srednješolci ustanav­ljajo podružnice stranke.

Sedemnajstletni Josh Kuh iz Seattla je dejal, da je DSA odkril oktobra 2016, »zavedal sem se, da je proti možnosti in nato realnosti Trumpovega predsedovanja potrebna opozicija zunaj demokratske stranke«, je pojasnil, zakaj je na srednji šoli ustanovil podmladek socialistov. Ameriški socializem ima veliko okusov, Sanders, ki nikoli ni bil član stranke, a se ves čas razglaša za demokratičnega socialista, bi po evropskih merilih sodil v vrste klasičnih socialnih demokratov. Drugi, kot Joe Cernelli, ustanovni član DSA v revni Zahodni Virginiji, so bližje pravemu socializmu, »končni cilj je družbeni nadzor nad produkcijskimi sredstvi, nočemo samo izboljšati kapitalizma, radi bi se ga znebili«. Po besedah nacio­nalne direktorice stranke Marie Svart je kapitalistična ureditev sistem zatiranja, »razumemo ga kot v temeljih nedemokratičnega«. Zato verjamejo v državni nadzor ključnih delov gospodarstva, kot so zdravstvo ter podjetja v lasti delavcev.

Ideološki vpliv

V DSA se zavedajo, da takšne zamisli povzročajo nelagodje pri vseh, ki se še spomnijo življenja za železno zaveso ali gledajo podobe iz Venezuele, zato poudarjajo tudi drugi del svojega imena, demokratični. Hkrati jim je jasno, da radikalne ideje odvračajo precejšen del ameriških volivcev. Zato pravijo, da so se (na krajši rok) pripravljeni odpovedati ciljem in podpirati praktične politike, ki po mnenju stranke pomenijo družbeni napredek, kot je Sandersova pobuda za enotno zdravstveno zavarovanje. DSA ni boljševistična organizacija, kjer članom vtepajo enako miselnost, pač pa »velik šotor na levici«, kot pravi profesor zgodovine Maurice Isserman, v katerem združujejo tako anarhiste kot socialne demokrate, če se strinjajo z osnovnimi načeli stranke.

Strategi demokratske stranke primerjajo vzpon DSA s konservativnim gibanjem čajankarjev, ki ga je na desnem polu republikancev vzbudila Obamova zmaga, in ­upajo, da je to le modna muha. Toda čajankarji so bili humus, iz katerega je pognal Donald Trump. V DSA ­morda ne morejo računati na ­volilne uspehe, zato pa se vse bolj širi njihov ideološki vpliv. Če so čajankarji ­pomagali obrniti republikansko stranko močno v desno, ­socialisti demokrate usmerjajo v levo.