Slovenska manjšina, ki izginja?

Sredi avgusta so v Prekmurju praznovali priključitev k »domovini«, v Porabju pa so se z grenkobo spominjali, kako so jih takrat odrezali od slovenskega zaledja.

»Vsi se tudi zahvaljujemo Eriki, ki je ogromno naredila za Slovence ter ohranitev njihovega jezika in kulture,« je minulo nedeljo med slavnostno mašo v Markovcih na Goričkem povedal gostujoči pridigar Tibor Tóth, ki vodi župnijo pri zamejskih Slovencih na Gornjem Seniku. Govoril je v svoji rodni madžarščini, pri prevajanju njegovih besed pa je v nabito polni cerkvi domačemu župniku Dejanu Horvatu nekajkrat priskočila na pomoč tudi gospa, ki jo je gost hvalil: predstavnica slovenske manjšine v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss.

Najmanjša manjšina

»Smo najmanjša narodnost na Madžarskem. Vedno je bilo tako,« je pred kakim mesecem ta nekdanja 57-letna profesorica madžarskega jezika in književnosti razlagala, ko me je vodila po mogočni zgradbi in pravi turistični atrakciji, v katero sredi Budimpešte hodijo v službo madžarski predstavniki ljudstva. Teh je bilo bolj malo, saj so letos zaradi jutrišnjih lokalnih volitev v severovzhodni sosedi parlamentarne počitnice malce podaljšali. A vsi, ki sva jih srečala, so prijazno pozdravljali Kölešovo, ki so jo lani porabski sonarodnjaki že drugič izbrali, da bo za štiri leta »zagovornica slovenske narodnosti« v madžarskem parlamentu.



Ni prava poslanka, saj tako kot »zagovorniki« ostalih dvanajstih »narodnosti«, kakor na Madžarskem uradno pravijo »manjšinam«, nima pravice do glasovanja. »Čeprav ne morem sodelovati pri odločanju, je ta oblika za nas sprejemljiva. Navzoča sem pri vseh razpravah, imam dostop do vseh politikov, lahko 'lobiram'. En glas tako ali tako ne bi nič pomenil,« je pripovedovala konec prejšnjega tedna, ko sva se vozila po slovenskih vaseh v Porabju. Pred najinim odhodom ji je župnik in kmetovalec Horvat, ki ga čez dan običajno srečate za krmilom traktorja, zabičal, da se mora nujno vrniti na prizorišče praznovanja 13. župnijskih dnevov njegove vasi. Ko je popoldne prekinil nastop narodnozabavnega ansambla in razglasil letošnjega častnega farana župnije, je bilo jasno, zakaj je tako vztrajal, da mora čezmejna Slovenka priti nazaj na veselico, kjer se je poleg domačinov in prebivalcev okoliških prekmurskih vasi zbralo tudi veliko porabskih Slovencev. Plaketo je namreč izročil prav njej.



Köleševa, ki resda pripravlja tudi romanja svojih sonarodnjakov z Madžarske po Sloveniji, ni postala častna faranka Markovcev le zaradi svojega bogoslužnega delovanja. Cenijo jo tudi zaradi njenega delovanja na kulturnem in šolskem področju. V parlamentu je na čelu pododbora za narodnostno šolstvo, o sedanjih madžarskih oblasteh, ki so dale veliko denarja za delovanje in obnovo slovenskih šol, cerkva in kulturnih ustanov, pa ima dobro mnenje. »Kdor ni slep, mora videti, da je v zadnjih 30 letih, odkar je padel prejšnji režim, Orbánova vlada naredila daleč največ za narodnosti,« je dejala. Po njenih besedah so predhodniki madžarskega premiera Viktorja Orbána, ki velja na »liberalnem« Zahodu za poosebljenje »neliberalnih« vrednot, zgolj obljubljali pomoč, naredili pa nič. Tudi na izpolnitev obljube o sprejetju zakona, ki je leta 2014 trinajstim madžarskim nacionalnim manjšinam zagotovil predstavništvo v parlamentu, so morali čakati več kot dve desetletji.

Matica, dobra mačeha

Malo manj prijazna je zagovornica porabskih Slovencev do matice. Ta sicer veliko finančno pomaga in omogoča tudi delovanje slovenskih medijev, kakor je časopis Porabje, a po besedah Köleševe »dobi madžarska manjšina v Sloveniji iz Budimpešte dober denar, mi pa na žalost tega ne moremo vedno reči«. Podobnega mnenja je nova predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovács. »Smo most med Madžarsko in Slovenijo in zakaj ne bi dobili pomoči matične države? Menim, da si je naša narodna skupnost zaslužila podporo matičnega naroda, podobno kot prekmurski Madžari,« je poleti povedala za slovenski javni radio. O tegobah, ki še vedno pestijo njene sonarodnjake na Madžarskem, je Köleševa pripovedovala v vasi Gornji Senik, ki je bil po njenih besedah vedno steber slovenskega jezika in kulture na Madžarskem. Sedela sva na terasi s sredstvi slovenske države postavljene Slovenske vzorčne kmetije, ki poleg prenočišč, domačih jabolk in hrušk ponuja tudi takšne kulinarične dobrote, kakor je »porabska gibanica«: bolj lahka različica nasitnega prekmurskega originala z druge strani meje.



Madžarska država priznava 13 »narodnosti«, ki pa po mnenju Köleševe niso vse avtohtone, kakor je slovenska. Največja je romska, na drugem mestu je nemška. Nekaterim, kakor so romunska, ukrajinska in rusinska, število pripadnikov narašča zaradi priseljevanja, slovenska, ki je že tako najmanj številčna, pa se vztrajno manjša. »Po ljudskem štetju nas je samo kakih 2600, a med popisom ni treba odgovoriti na vprašanje o narodnostni pripadnosti in tudi ni nujno, da te spraševalci to tudi vprašajo,« je pojasnjevala. Po njenih ocenah je na Madžarskem od štiri do pet tisoč Slovencev, okoli 80 odstotkov pa jih živi v Porabju, »svojevrstni regiji, mešanem območju, ki je seveda del Madžarske, po svoje pa tudi nekakšen podaljšek Slovenije«.

Po besedah zastopnice porabskih Slovencev je bila to vedno revna pokrajina, saj je bila njena ilovnata zemlja nerodovitna, in »tudi vinogradi niso rasli tako kakor na slovenski strani«. Ko so sredi avgusta slavili stoletnico, kakor pravi glasbenik in astronom iz Lendave Béla Szomi Kralj, »priključitve Slovenije k Prekmurju«, je Kovácseva za Primorski dnevnik izjavila, da za porabske Slovence to ne more biti praznik, saj so pred stotimi leti ostali odrezani od slovenskega zaledja in pozabljeni od madžarske države. Tudi Köleševa je razlagala, kako so že v 19. stoletju tem predelom pravili »slovenska krajina«, ki se je raztezala vse do Murske Sobote, potem pa so Porabce in Prekmurce, ki jih še vedno druži podobno narečje, po koncu prve svetovne vojne razcepili.

Po drugi svetovni vojni so madžarske socialistične oblasti poskušale nasilno asimilirati porabske Slovence in so tako kot nekoč italijanski fašistični režim na Primorskem pošiljale tja »prekrščevalske« učitelje. Življenje v tistih koncih je bilo v časih železne zavese še posebej težavno, saj so se tamkajšnji prebivalci znašli odrezani od vseh. Ne le, da niso mogli potovati ali imeti kakršnihkoli stikov s sosednjo Avstrijo, ki se je je po besedah Köleševe režim v Budimpešti bolj bal kot Jugoslavije, ali slovensko matico, od katere so jo prav tako ograjevali bodeča žica in stražni stolpi, otežene so bile tudi povezave z ostalim delom Madžarske, saj je bilo Porabje posebno zaprto obmejno območje, kamor so lahko ostali državljani potovali le s posebnimi dovolilnicami.

V popku sveta

Nič čudnega, da so tamkajšnji prebivalci izkoristili vsako priložnost, da so lahko pobegnili. »Za železno zaveso je bilo za porabske Slovence še posebej hudo. Veliko se jih je preselilo v notranjost Madžarske. Odhajali so zlasti mladi. Kdor je odšel študirat, je tudi ostal tam,« je razlagala Köleševa. A število porabskih Slovencev se vztrajno zmanjšuje tudi po »kontrarevoluciji«. Zdaj je po besedah slovenske zastopnice glavni krivec zmanjševanje števila rojstev. »Nekoč so imele družine pet, tudi sedem otrok, zdaj pa sta včasih redkost že dva,« je pripovedovala, ko sva v Gornjem seniku, ki ima danes pol manj prebivalcev kot v času njene mladosti, stala pred lepo obnovljeno slovensko dvojezično šolo v Gornjem seniku, kjer so morali nekoč otroci obiskovati pouk tudi v popoldanski izmeni, zdaj pa je zgradba prevelika za učence, ki so ostali.



»Slovensko Porabje je bilo nekoč, bi lahko rekli, bogu za hrbtom. Danes, ko smo odprti, bi lahko bilo popek sveta,« je v radijskem pogovoru povedala predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Kovácseva. A ta »popek« se podobno kot čedalje več obmejnih krajev v Sloveniji preživlja tako, da njegovi prebivalci odhajajo vsak dan na delo v sosednjo Avstrijo. Köleševa pravi, da to počne polovica porabskih Slovencev. Nekateri imajo v Avstriji stalno službo, a tudi tisti, ki opravljajo le sezonska dela, zaslužijo toliko, kot če bi imeli redno zaposlitev na Madžarskem. To pa je po njenih besedah tudi eden od razlogov, da se zmanjšuje občutek nacionalni pripadnosti oziroma znanje maternega jezika. »V nekaterih družinah med sabo ne govorijo več v slovenščini, mladi pa pravijo, zakaj bi se učili ta jezik, če pa nam bo bolj prav prišla nemščina, ko bomo iskali službe v Avstriji,« je povedala zastopnica slovenske narodnosti v madžarskem parlamentu.