Skok z roba vesolja za milenijce to, kar je bil nekoč Neilov pristanek na Luni (VIDEO)

Leteči Felix. Kralj neba. Izzivalec hudiča. Mediji s(m)o mu nadeli številne nazive, a videti je, da mu niso ravno povšeči. Sploh zadnjega je v Portorožu, kjer smo ga na 28. Slovenskem oglaševalskem festivalu ujeli pred mikrofon, kategorično zavrnil. »Ne izzivam hudiča, pri meni gre za premikanje meja mogočega.«

Ekstremni padalec Felix Baumgartner bo čez nekaj dni praznoval 50. rojstni dan. Pravi, da je imel v otroštvu dvoje sanj – želel si je skakati s padalom in pilotirati helikopterje. Oboje je uresničil. Večni pečat v zgodovini je pustil 14. oktobra 2012, ko je skočil z višine 39.000 metrov. Vsi koščki sestavljanke, poimenovane Red Bull Stratos, enega najbolj zahtevnih projektov v zgodovini, so se morali postaviti na pravo mesto, da je po dobrih štirih minutah pristal na Zemlji. Baumgartner je postavil rekord v prostem padu in presegel hitrost zvoka.

Skok z roba vesolja je močno vplival na njegovo življenje, razumljivo, ni pa spremenil njega kot osebe. »Zvečer sem si umil zobe in šel v posteljo,« je opisal dogajanje po dnevu D. Da sta ga pri podvigu spremljala starša, sploh prvič, odkar skače s padalom, mu je kljub vsemu na ramena naložilo dodatno breme. A vse se je – na srečo – dobro končalo.

Kakšna je torej zgodba z vami in adrenalinom? Je že od nekdaj del vašega življenja, ga potrebujete, kot drugi potrebujejo knjige in glasbo?

Tudi jaz potrebujem knjige in glasbo. Nisem zasvojen z adrenalinom, vedno sem se boril proti tej podobi, ki so jo o meni ustvarili drugi. Pri meni gre za izziv. Kot otrok sem si vedno želel skakati s padalom, ker sem užival v zraku. Pri 16 letih sem šel v lokalni padalski klub, to je bila izpolnitev mojih otroških želja. Veliko sem skakal in postajal čedalje boljši, tako so tudi izzivi postajali vedno večji. To je sicer res povezano z adrenalinom. Nikoli pa nisem iskal nevarnosti. Ta je le stranski produkt tega, kar počnem.

Kakšne izzive sploh še lahko najde človek, ki je skočil z roba vesolja, postavil rekord v prostem padu in presegel hitrost zvoka?

Ko greš enkrat v vesolje, ni prav veliko stvari, ki bi ti še ostale. Če bi šel še enkrat, bi lahko resda šel više, a priprave bi bile enake, tehnika tudi, šlo bi za enako zgodbo. Tudi učinek na vas ne bi bil isti, ker ste to že videli. Bili bi morda le radovedni, ali bom znova presegel svoj lastni rekord. Ne bi bilo pa več tistega vznemirjenja.

Kako se vam je življenje po skoku spremenilo? Kako ste se spremenili vi sami?

Prav nič. Ko sem šel dan po skoku spat, sem se ravno tako pogledal v ogledalo, si umil zobe, bil sem enaka oseba, le da sem dosegel svoj cilj. Ko ti to uspe po trdem delu, napakah, ponovitvah, v katere si bil prisiljen, po vseh ovirah, ki si jih premagal, si srečen. Nisem se spremenil, ker sem bil tudi pred tem podvigom srečen človek. Veliko sem se naučil iz prejšnjih skokov, napredoval sem, postajal vse boljši in si postavljal zahtevnejše cilje. Pri tem skoku je bila prisotna ekipa 300 ljudi, ki so razvijali opremo, mi pomagali postaviti rekord. Ko sem bil padalec, sva bila zgolj padalo in jaz. Šlo je za preprosto razmerje. Odločitve so bile zgolj moje. Tu pa so bili zraven znanstveniki, publika, vse je bilo precej bolj zahtevno. Rezultat na koncu pa isti.

V vas so bile v resnici uprte oči vsega sveta. In večkrat ste poudarili, da ste v vesolju spoznali, kako majhen in ponižen je človek v resnici.

Čeprav se tam zgoraj tega nisem zavedal. Sedel sem v kapsuli, nikogar ni bilo zraven. Če si rock zvezdnik, kot je na primer Robbie Williams, poješ pred množico več deset tisoč ljudi, ki se odzivajo na tvoje petje in govor. Jaz sem bil v kapsuli sam v nevarnem in sovražnem okolju. Odvisen sem bil od tehnike, podporne ekipe in lastnega znanja. Nihče mi ne bi mogel pomagati, če bi šlo karkoli narobe. Takrat sem res ugotovil, kako krhek in ponižen je človek. Ena mala napaka na tehnični opremi in bi v trenutku umrl. Hitro, ker tam ni ne kisika ne pritiska. To je bil eden od razlogov, da sem bil hvaležen za vse in vsem, ki so toliko časa garali, da je vse delovalo, kot je treba.

Prostora za strah ni bilo? Ali za kakršnekoli druge občutke?

Vedno je enako. Ko delaš nekaj takšnega, moraš biti popolnoma osredotočen. Tvegaš življenje, kar je največ, kar lahko človek stori. Če kot poslovnež vlečeš tvegane poteze, lahko izgubiš denar. Tu gre za življenje, ki je največ, kar imaš. A v tistem trenutku nisem razmišljal o tem. Delal sem. Strah me je bilo tisto noč prej, ko sem tuhtal, kaj vse gre lahko narobe, kako dolga je veriga. Ekipa, vreme, veter, sateliti, ki morajo prenašati sliko v svet. Delčki sestavljanke so morali biti na svojem mestu in to je bilo stresno.

Kakšen je bil občutek, ko ste presegli hitrost zvoka? Je to možno opisati z besedami?

Rad bi vam povedal strašno zanimivo in privlačno zgodbo, ki bi vas prevzela. (Smeh) A sam nisem niti vedel, da se je to zgodilo. Vse se je odvijalo strašno hitro. Pok se je zgodil nekje za menoj. Tudi ko piloti prebijejo zvočni zid, sami tega ne slišijo, pač pa le ljudje na tleh. Ko sem pristal na tleh, je k meni pritekel tehnik, mi snel monitor, odvihral v šotor in ga priklopil na računalnik ter snel podatke. Po kakšnih desetih minutah me je pogledal, dvignil palec in se zasmejal: Uspelo ti je. Zame je bil ta rekord zelo pomemben, saj bi šlo sicer le za skok z velike višine. Res sem si želel biti prvi človek, ki je presegel hitrost zvoka. To je za večno zapisano v zgodovinskih knjigah.

Je torej šlo zgolj za rekord?

Ne, tudi za denar in dekleta. (Smeh) Ljudje me to vedno sprašujejo. Včasih pač za določene stvari ni posebnega razloga. Zakaj nekdo kandidira za predsednika ZDA? Zakaj nekdo postane novinar? Nekaj je pač treba početi. Ko si mlad, imaš določene interese. Vedno sem imela rad letala, helikopterje, letenje na splošno. A nismo imeli veliko denarja, oče je bil tesar, mama gospodinja. Zato sem si moral najti kakšen poceni hobi. Tako me je prineslo k padalstvu. Lahko sem letel in zraven ne zapravil vsega premoženja. Od začetka sem vedel, da je to moj šport, da je to v meni. Postajal sem čedalje boljši, si nalagal nove izzive. Našel sem prave ljudi, ki so me podprli. Ko sem se zaposlil v vojski kot vojaški padalec, sem lahko varčeval in skakal. S prihodom Redbulla pa je vse postalo lažje. Sem se pa že od vsega začetka oziral k rekordu, ki ga je v 60. letih postavil Joe Kittinger. Mislil sem si, kako sijajno bi bilo, če bi ga presegel.   

Vaš skok z roba vesolja je pred računalnike in velike ekrane prikoval tako rekoč ves svet. Sama to vidim kot pristanek na Luni za milenijsko generacijo.

Točno tako je tudi bilo! Rodil sem se leta 1969 in občutil sem, kaj je podvig Neila Armstronga pomenil mojim staršem. Šlo je za enega največjih dosežkov človeštva! Še danes, ko pogledam proti Luni, si mislim, da obstaja samo 20 ljudi, ki so stopili nanjo. In sčasoma bomo vse izgubili, saj so že precej v letih. Nikogar več ne bo, ki je položil nogo na to nebesno telo. Otroci in mladostniki, ki so gledali moj skok, so to doživljali podobno. Dobil sem na tisoče pisem, v katerih so se mi zahvaljevali za to, kar sem storil. Da imajo tudi oni svoj pristanek na Luni, o katerem so sicer le brali in poslušali. Takšna stvar se človeku za zmeraj vtisne v spomin – čutiš z osebo, ki svoje življenje postavlja na kocko. Bali so se zame, ko sem se začel nekontrolirano vrteti. Bom preživel ali umrl? Bilo je veliko drame kot pri Apollu 13. Zato so bili ljudje tako navdušeni in z zanimanjem prisluhnejo moji zgodbi.

Postaneš povezan s človekom, čeprav ga ne poznaš in ga najbrž nikoli ne boš. A vedno bosta imela nekaj skupnega.

Postaneš del te zgodbe, tako je. Zanimivo je bilo, ko sem obiskal kuvajtskega šejka. Gostil me je v svoji hiši, tam je bila vsa njegova družina. Peljal me je v sobo, kjer so gledali moj skok. Televizor je bil čez polovico stene. Rekli so, da so gledali moj skok, čeprav v Kuvajtu padalstvo kot šport sploh ne obstaja. Sanjalo se jim ni o tem, a so trpeli z mano, se bali zame, niso vedeli, kakšen bo konec.
 

Tako kot niso vedeli vaši starši, ki so spremljali vaš podvig na tleh. Ne morem si predstavljati, kako se je pri tem počutila vaša mati.

Dejansko je bilo to prvič, da sem zraven pripeljal starše. Nikoli prej me niso gledali, kako skačem. Seveda je bilo to stresno za očeta in mamo. A hotela je priti zraven. Vprašal sem jo, ali je prepričana. Lahko bi videla mojo smrt. Odgovorila mi je, da me želi v tem primeru še zadnjič držati v svojem naročju. Res ganljivo. Sam nisem bil srečen, da prideta, ker je bil to zame dodaten pritisk. A imela sta to pravico, saj sta moja starša. Ko je mama gledala posnetek, je jokala. Njen sin, njen otrok, za mamo si pač vedno njen otrok, ta vez je najmočnejša, je srečno pristal. Trpela je, a ko se je padalo odprlo, je bila v redu. Veliko novinark me je vprašalo, kako sem lahko tako sebičen in mamo postavljam v tako nelagoden položaj. Ne branim se, a moj odgovor je bil vedno enak. Če bi prenehal s tem, bi bil nesrečen. In mama tudi, ker si ne želi imeti nesrečnega sina.

Kako pa je bila videti naša Zemlja s takšne višine? Gledali ste jo s posebne perspektive.

Spektakularno! Posnetki na televiziji so bili dobri, a niti približno takšni, kot je v resnici. Čista tišina, brez hrupa. Na tleh je neprestano prisoten hrup, tu pa sem slišal le svoje dihanje. Bil je pravi zasebni trenutek. Nihče še ni bil tam, tudi sam sem bil tam prvič in zadnjič. Samo še nekaj sekund, skočil bom in se nikoli več vrnil, sem si mislil. Zato sem poskušal res vdihniti ta trenutek, za katerega sem garal tako dolgo. Zadnjih pet ali šest let. To je bil trenutek, ki me je za vedno zaznamoval. Nisem želel hiteti, čeprav mi je ekipa zabičala, da ne smem stati predolgo. Ko sem se enkrat odklopil s kisika v kapsuli, sem imel na voljo osem minut. A en trenutek sem si vseeno vzel, gledal Zemljo, črno nebo, popolnoma brez zvezd. Ni veliko ljudi, ki bi videli svet s te perspektive. Če greš na Luno, vidiš ves planet kot plavajočo kroglo v vesolju. Ko sem spraševal astronavte, kako so se počutili tam, so mi odvrnili, da so bili tudi oni prepričani, da se bodo srečno vrnili. Brez dvoma. To nam je skupno. Delamo nekaj, izberemo ekipo in se z medsebojnim zaupanjem vržemo v projekt.

Kaj pa je bil najbolj nevaren trenutek tega podviga? Verjetno ko ste se začeli nekontrolirano vrteti?

Ves čas priprav smo sodelovali z znanstveniki. A ker takšnega skoka še nihče ni izvedel, niso mogli z gotovostjo napovedati, kako bo v resnici potekal. Kaj se bo zgodilo, ko bom presegel hitrost zvoka. Polovica znanstvenikov me je torej opozorila, da se bom vrtel kot nor in sam tega ne bom mogel ustaviti. In da bom umrl. Druga polovica, enako pametna kot prva, je rekla, da se to da narediti in preživeti. A eni in drugi so lahko le ugibali. Joe Kittinger se je začel vrteti, preden je prebil zvočni zid. Morda ni bil tako izkušen padalec, za seboj je imel le 33 skokov. Jaz sem bil precej boljši, zato sem upal, da se meni to ne bo zgodilo. Ko sem skočil, je bilo vse v redu. Mislil sem si, oh, to je lažje, kot sem si mislil. Potem sem se začel vrteti počasi in se ustavil. Nato pa bliskovito vrtenje v nasprotno smer in mislil sem si: sr...., prva polovica znanstvenikov je imela prav. Ni protokola za take situacije, premikaš noge in roke, da bi ustavil vrtenje, a na 39.000 metrih ni zraka. Zgolj vakuum. Zaradi silnega pritiska bi mi oči lahko skočile iz jamic, kar bi seveda pomenilo takojšnjo smrt. Zdravniki so mi o tem razlagali še pred samim skokom. Sedel sem in jih poslušal, kaj vse se mi lahko zgodi. Moj bog. Lahko kaj storim proti temu? Ne. Edina dobra novica je bila, da bom hitro umrl. Brez trpljenja. Zato je bil ta skok tako ekstremen podvig, bil je res skok v neznano.

Je imela sreča zraven kakršnokoli vlogo? Ste se kdaj zanašali nanjo?

Ne. Šlo je za kombinacijo mojih izkušenj in znanja, trdega dela moje ekipe, testov, ki smo jih izvedli. Pred tem sem skočil z višine 22 in 30 kilometrov. A bil sem prenizko, da bi prebil zvočni zid. Če bi bil odstotek, da preživim, enak odstotku, da umrem, potem seveda ne bi šel v to. Nisem kockar. To ni moj slog, nisem izzivalec hudiča, bolj gre za premikanje meje, nove izzive. V odstotkih so bile možnosti 90 proti 10. Moj cilj nikoli ni bil, da se ubijem, pač pa da uspem, pridem nazaj in povem svojo zgodbo. Plezalci, ki gredo na Everest in ne pridejo nazaj, so izgubili proti naravi. Zmaga tisti, ki je prišel na vrh in se vrnil v dolino.

Kaj danes še počnete v življenju, razen da pripovedujete svojo zgodbo?

V otroštvu sem imel še ene sanje. Pilotiranje helikopterjev. A starši niso imeli denarja, da bi jih uresničil. Zato sem se začel leta 2006 učiti pilotiranja. Takoj sem začutil, da je to moja stvar. Ves denar, znanje, vso svojo strast sem vložil v to. Ena najbolj zahtevnih stvari je akrobatsko pilotiranje helikopterja. Zdaj imam licenco za to, letos bom nastopil na nekaj prireditvah. Spet sem v zraku torej, tam, kamor spadam.