Rusija tudi v Libiji spretno izrablja krvavi kaos

Vojna v Libiji postaja nov globalni obračun. Dobrih osem let po padcu režima polkovnika Moamerja Gadafija je bolj ali manj padla država razpeta med precej nemočnimi, a od Združenih narodov priznanimi oblastmi v Tripoliju (»vlada narodne enotnosti«), ter zbirko milic in plačancev, ki se borijo pod poveljstvom generala Halife Haftarja, nekdanjega Cijinega sodelavca. Na obeh straneh libijskega konflikta sodelujejo številne tuje države in zasebne vojske. Libija – velika odprta fronta – je (še en) krvav laboratorij modernih geostrategij.

Dodobra nemočne oblasti v Tripoliju, ki so že dolgo odvisne od pomoči milic iz zahodne Libije ter denarja, ki – tudi v okviru (proti)migrantske in (proti)begunske politike – priteka iz Evropske unije, nadzirajo manj kot četrtino ozemlja, pa še to je mogoče le ob intenzivni podpori (finančni in orožarski) Turčije, Katarja, Italije in ZN.

Na drugi strani libijske fronte, ki se je pred tremi meseci utrdila pred vhodom v Tripoli, ofenzivne sile generala Halife Haftarja z orožjem in denarjem podpirajo Egipt, Združeni arabski emirati, Jordanija, Francija in, iz meseca v mesec bolj, tudi Rusija. Vloga ZDA, ki so bile pri rušenju Gadafija​ skupaj s Francijo in Veliko Britanijo ter zvezo Nato najbolj aktivne, v libijski pogojno rečeno državljanski vojni ni enosmerna. Ameriški predsednik Donald Trump je precej naklonjen generalu Haftarju, medtem ko se ameriško zunanje ministrstvo »nagiba« na stran samooklicane vlade narodne enotnosti.

Kaos je precejšen, priložnosti, takih ali drugačnih, od enormnega naftnega bogastva do odprtih meja in možnosti prodaje orožja, širjenja konflikta, vstopa v razžarjeni Sahel ter »upravljanja« migracijskih tokov, je ogromno. To je pred časom spoznala tudi uradna Moskva, ki je Libijo, s katero je bila v časa Gadafijeve vladavine tesno povezana, izbrala za eno izmed prizorišč svojega vračanja na stare geostrateške pozicije. A v primerjavi s Sirijo, kjer je Rusija – tudi zaradi svojega oporišča v Tartusu, edinem v Sredozemlju – od začetka vojne uradno na strani režima predsednika Bašarja al Asada in kjer je ruska vojska aktivna skoraj pet let, poskušajo rusko hibridno vojaško delovanje v Libiji ohranjati pod radarjem. Kolikor je le mogoče.

Od Krima do Mozambika

Rusija v Libiji uradno nima vojakov, se pa tam – na strani sil generala Haftarja – približno od septembra bori več sto pripadnikov zasebnega varnostnega podjetja Wagner Group, ki je v lasti oligarha Jevgenija Prigožina, enega od najtesnejših sodelavcev predsednika Vladimirja Putina. Podjetje Wagner Group, nekakšna ruska verzija ameriškega zloglasnega podjetja Black Water (preimenovanega v Xe Services), ki ga med drugim sestavljajo številni nekdanji pripadniki posebnih enot ruske vojske, je že več let pomemben podizvajalec ruske zunanje in varnostne politike, in to ne le na Krimu in, denimo, v ukrajinskem Donbasu, pač pa tudi v Mozambiku (v boju z islamisti in, obenem, nadzoru nad redkimi minerali), Srednjeafriški republiki (varovanje predsednika) in zadnjih nekaj mesecev tudi v Libiji, kjer naj bi Rusija hotela vrniti stvari v obdobje pred letom 2011 in znova postaviti na čelo države »močnega voditelja«.

Generala Halifo Haftarja, torej, čigar lojalnost je – dolgo je živel v ZDA – nadvse vprašljiva. Haftar se pogaja z vsemi in je, kot se reče, »prisoten na trgu«. Tudi zato je bilo v zadnjih tednih omenjeno, da se pripadniki določenih varnostno-obveščevalnih služb v Libiji srečujejo s Saifom Gadafijem, za katerega naj bi pripravljali vrnitev na politično prizorišče.



Na prisotnost ruskih plačancev na libijskih bojiščih – in v obveščevalnih krogih – že dlje časa opozarjajo predstavniki oblasti iz Tripolija, hkrati pa tudi pripadniki milic, ki se na frontnih črtah okoli prestolnice po lastnih besedah zadnjih nekaj mesecev spopadajo z veliko bolj izurjenimi nasprotniki, kot so bili navajeni. Oblasti v Tripoliju so aretirale več ruskih državljanov, ki so vohunili na drugi strani fronte – zato od Moskve zahtevajo odgovore. »Naraščajoča vpletenost plačancev in borcev iz tujih zasebnih vojaških podjetij je zaostrila spopade v Libiji,« je pred tednom na sedežu varnostnega sveta ZN v New Yorku dejal odposlanec libijskih oblasti Gasan Salame. »Rusi so posegli zato, da bi prilili olja na ogenj in zaostrili krizo, in ne zato, da bi našli rešitev,« je pred nekaj dnevi dejal libijski notranji minister Fati Bašaga.

Rusija vztraja pri svojem stališču, da se v Libiji pogovarja z obema stranema in da je njen cilj »stabilnost«, hkrati pa – kljub obilici dokazov – v svojem slogu zanika prisotnost ruskega zasebnega varnostnega podjetja na bojiščih enega od najbolj kaotičnih in dejansko čedalje bolj globalnih konfliktov našega časa.