Robert Mugabe: Osvoboditelj. Oče naroda. Diktator

»Nikoli. Nikoli se ne bom vdal. Zimbabve je moj,« je leta 2008 dejal človek, ki so ga svojčas v resnici imenovali »oče naroda«, a je že takrat »svoj Zimbabve« pehal v gospodarsko razsulo. Robert Mugabe je takrat tako tudi mislil, leta 2017 pa se je kljub vsemu vdal in končal 37-letno vladavino.

Mugabe je danes preminil v bolnišnici v Singapurju, kjer se je zdravil od aprila. Star je bil 95 let. Nekaj dni prej so se v Pekingu zdravniki borili za življenje Constantina Chiwenge, podpredsednika Zimbabveja, ki so ga domnevno zastrupili politični nasprotniki. Prejšnji konec tedna so ga operirali, in čeprav kitajski zdravniki ne dajejo zagotovil, vse kaže, da si bo opomogel. Zimbabve bo v vsakem primeru še nekaj časa preživljal krizo. Dežela znova čaka na rešitelja. Nekateri so že pomislili, da bi to lahko bil Chiwenga.

»Prinesi mi ustavo in preberi, kaj piše v njej,« je 16. novembra 2017 Mugabe ukazal Chiwengi, takratnemu načelniku glavnega štaba, ki je stal ob njem v maskirni uniformi. Vojska je od vrhovnega poveljnika zahtevala, naj se končno umakne s predsedniške funkcije, za katero je že predvidel ženo Grace. »Boleče smrti bo umrl vsak, ki bo nasprotoval moji ženi!« je Chiwengi zagrozil takrat 93-letni predsednik.

Zadnja oseba

Grace, ki je bila takrat stara 52 let, se je postavil po robu nekdanji Mugabejev vodja varnostne službe in takratni podpredsednik države Emmerson Mnangagwa. Tudi on je tisto jesen zatrdil, da so ga zastrupili. Takrat so ga na hitro odpeljali na zdravljenje v Južno Afriko, a si je pravočasno opomogel, da je izpeljal državni udar, ki ga je vojska izvedla bolj proti Grace kot proti Mugabeju. »Oče naroda« je bil takrat preveč utrujen, da bi se boril za svoj obstoj na oblasti. Bil je tudi zelo osamljen.

Čeprav je bila Grace zadnja oseba, ki ji je zaupal, ni več verjela v prihodnost Zimbabveja, temveč je kupovala drage vile in stanovanja v Maleziji in Hongkongu ter odkrito načrtovala, da se bo z otroki preselila tja, zlasti ker je hči Bona takrat že študirala na Univerzi v Hongkongu.

Težko je ocenjevati zasluge in napake državnika, ki je bil na oblasti dolga desetletja. Zlasti je to težko, ko gre za intelektualca in revolucionarja, ki se je bojeval v gverilski vojni in je skoraj enajst let preživel v zaporu zaradi delovanja proti belski manjšini, ki je vladala v takratni Rodeziji (kot se je pred vzpostavitvijo neodvisnosti imenoval Zimbabve).

Zimbabve je bil njegov

Ko je leta 1980 najprej postal premier, so ga slavili po svetu, ker je deželo s tem, ko je gradil šole in bolnišnice, reševal iz revščine. Kaj kmalu pa se je spremenil v diktatorja. Še preden je leta 1987 postal predsednik države, so njegovemu slovesu dodali atribut zločinca, ki je likvidiral politične nasprotnike.

Gospodarski problemi Zimbabveja so se pojavili kmalu zatem, ko je Mugabe prevzel oblast v svoje roke. Že leta 1995 je znašala inflacija več milijard odstotkov in že nekaj let pozneje predsedniku, ki je trdil, da ga lahko »odstavi samo bog«, ni preostalo drugega, kot da odvzame zemljo več sto belopoltim kmetom ter si poskuša znova pridobiti sloves rešitelja.
Mugabejeva smrt je konec nekega obdobja. A tudi obdobje, ki mu sledi, ne prinaša veliko dobrega. Zimbabveju primanjkuje elektrike, hrane in vode, predvsem pa optimizma. Obeta se velika kriza. Razen če ne bo Kitajska prevzela slogana pokojnega voditelja in razglasila: »Zimbabve je moj!«