Revolucija, kontrarevolucija in državni udar so zakoličili – diktaturo

Pet let po vojaškem državnem udaru, s katerim je egiptovska vojska zaključila proces kontrarevolucije, je Egipt še manj svoboden kot v času vladavine Hosnija Mubaraka, katerega nekompetentna in skorumpirana oblast je pozimi 2011 poskrbela za največje demonstracije v zgodovini države. A revolucija – in z njo arabska pomlad – je zelo hitro končala v egiptovskem nacionalnem muzeju.

Trg Tahrir v središču Kaira, čustveno središče upora proti režimu in srce arabskih revolucij, je pred petimi leti ponujal nenavadne podobe. Sto tisoče ljudi, ki so se dobri dve leti pred tem na protestih proti Mubaraku goloroki zoperstavili režimskemu nasilju, je vzklikalo gesla podpore vojski. Ta jih je s svojo aktivno-pasivno vlogo leta 2011 uspela prepričati, da je »na njihovi strani«, dejansko pa je bil vsak vojaški korak in premik tanka po kaotičnih ulicah Kaira strateško načrtovan: kontrarevolucija, ki je za preživetje starih sil žrtvovala Mubaraka, je potekala vzporedno z revolucijo. To je bilo mogoče opaziti že v prvih dneh protestov konec januarja 2011. Zato vojski poleti 2013 po večdnevnih protestih proti vladavini islamističnega predsednika Mohameda Mursija in politično-ekonomsko skoraj patetično nekompetentnih Muslimanskih bratov ni bilo težko zasesti izpraznjenega prostora svobode.
 

Natančna igra egiptovske vojske

Feldmaršalu Abdulu Fatahu al Sisiju, ki je vodil državni udar, so dobrodošlico na razposajenih ulicah izrazili številni aktivisti, borci za človekove pravice, revolucionarji, novinarji, … Delovalo je nadrealistično. Vsakomur, ki je proteste leta 2011 spremljal v živo in doživel režimsko nasilje, bi moralo biti jasno kdo in kaj je vojska. In, predvsem, kaj sledi. Toda egiptovska »država v državi« – vojska z obilno ameriško denarno pomočjo med drugim obvladuje več kot polovico gospodarstva – je medtem skrbno pripravila teren. Muslimanskim bratom je omogočila, da so med svojo kratkotrajno vladavino dokazali, da se znajdejo le v – metafiziki. Preko nadzora ključnim oskrbovalnih poti so poskrbeli za dvig cene nafte in moke ter sprožili socialne nemire. Z, ironično, demokratičnim diskurzom in zaledjem Združenih držav in Saudske Arabije ter na pogon propadle arabske pomladi so na svojo stran pritegnile večino aktivistov. Ko so se ti zoperstavili Mursiju in Muslimanskih bratov, je bilo vse pripravljeno na dokončen prevzem popolne, absolutne oblasti.

Kar je sledilo, je bilo pričakovano. Vojska se je najprej znebila političnih nasprotnikov – svojih »uporabnih idiotov«. Po mesecu dni protestov pred kairsko mošejo Raba je vojska 14. avgusta 2013 pobila okoli tisoč pripadnikov Muslimanskih bratov. To je bil največji množični pokol protestnikov v moderni zgodovini. Sledile so množične aretacije aktivistov,  borcev za človekove pravice, blogerjev, novinarjev, pripadnikov manjšin in gibanja LGBT, … Zapori so se hitro napolnili: danes je Egipt država z največ političnih zapornikov na svetu (60.000 ljudi) in tretja po številu zaprtih novinarjev. Vojaške oblasti so sprožile kolektivne sodne procese in na smrt obsodilo več sto Muslimanskih vratov, odstavljenega predsednika Mursija, ki ga je na čelu države nasledil Sisi, pa, v ločenih procesih, na najmanj 25 let zaporne kazni. »Vojska se ni nameravala znebiti le Morsija in Muslimanskih bratov. Hoteli so zrušiti revolucijo,« je jasen egiptovski odvetnik in borec za človekove pravice Haled Ali.

Sodstvo je postalo pomembno orodje kontrarevolucije – režimski sodniki so namreč na prostost izpustili praktično vse glavne krvnike Mubarakove režima, ki so bili konec januarja 2011 odgovorni za smrt več 800 ljudi. Izpuščen je bil, seveda, tudi Mubarak. Padlo je po medijih in nevladnih organizacijah (domačih in tujih). Gospodarstvo se je dokončno sesulo, zato so vojaške oblasti – »servisiranje« lastnih poslov – pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF) vzele 12 milijard dolarjev posojila. Spremenila se je tudi zunanja politika. Egipt je – zaradi zemeljskega plina – postal najtrdnejši zaveznik Izraela in – zaradi zavarovanja sunitskih diktatur ter velikega finančnega dolga – Savdske Arabije.
 

Šolski primer diktature

Egiptovska politična opozicija je bila v zadnjih petih letih v celoti zatrta – to so še najbolje dokazale nedavne predsedniške volitve, pred katerimi se je Sisi grobo otresel vseh (morebitnih) protikandidatov. Sisi si je za »konkurenco« nastavil svojega podizvajalca in po treh dneh (!) glasovanja, s katerim se je egiptovski diktator hotel ogniti sramoti nizke volilne udeležbe, slavil z 97 odstotki glasov. Diktatura je bila zapečatena. Nepovratno.  »Gre za vojaški, tiranski režim, ki sovraži revolucijo iz januarja 2011, Muslimanske brate in, nasploh, pravičnost,« pravi Gamal Eid, direktor Mreže za informacije o človekovih pravicah (ANHRI). »Počutimo se, kot da bi živeli pod Gadafijem, a brez nafte in denarja. Živimo v revščino, nasilju in tiraniji,« dodaja.