Reinkarnacija v skladu s partijskimi pravili

»Reinkarnacija 'živega Bude', vključno z dalajlamo, mora biti v skladu s kitajskimi zakoni in predpisi ter utemeljena na verskih obredih in zgodovinskih konvencijah.« S temi besedami je predstavnik za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang komentiral napoved 14. dalajlame, da bi se lahko njegova reinkarnacija pojavila v Indiji in ne v – Kitajski.

Na prvi pogled je slišati skorajda smešno: torej mora celo duša lamaističnega poglavarja spoštovati partijska pravila, ki jih določa vodstvo v Pekingu, sicer lahko zapade v težave. Ko je dalajlama v intervjuju za Reuters izjavil, da bi se lahko njegova reinkarnacija pojavila v deželi, v kateri živi že dolgih 60 let, je bil to za kitajsko politično vodstvo alarm, naj bo kar se da previdno. »Dalajlama poskuša znova izzvati težave,« je zastokal kitajski časopis China Daily.

In dejansko bi bilo imenovanje 15. dalajlame izven kitajskih meja huda težava. To bi pomenilo, da vodstvo v Pekingu v celoti izgublja nadzor nad najvplivnejšo linijo lamaistične duhovščine, s tem pa bi se bistveno povečala nevarnost novih napetosti v tibetanski verski skupnosti v Kitajski, nato pa po vsej verjetnosti tudi na celotnem območju, na katerem živijo pripadniki tega ljudstva.

»Če bi v prihodnosti obstajala dva dalajlame, od katerih bi bil eden tukaj, v tej svobodni deželi, drugega pa bi izbrali Kitajci, ne bi imel nihče ne zaupanja ne spoštovanja do tistega, ki bi ga izbrali v Kitajski,« je za Reuters izjavil »živi Buda«.



Dalajlama nima več nobene politične vloge, vendar velja med Tibetanci še vedno za najvišjo avtoriteto. Triinosemdesetletni menih je svoj čas izjavil, da se bo morda reinkarniral kot ženska, pa tudi, da morda njegova duša ne bo nikoli več prišla med smrtnike. Kitajski oblasti že ta njegova izjava ni bila niti najmanj po volji, ko je zagrozil, da bi se lahko njegov naslednik rodil nekje v Indiji, pa je to izzvalo hud politični problem.

Ko je pred natanko tridesetimi leti preminil 10. pančenlama, s katerim je imela kitajska vlada razmeroma dobre odnose, je njegovo reinkarnacijo najprej izbral dalajlama. Vodstvo v Pekingu je to njegovo izbiro razveljavilo in izbralo svojega dečka, ki so ga menda prepoznali po strožjih in ustreznejših merilih ponovnega rojstva lamaističnih vodij. Deček, v katerem je dalajlama prepoznal 11. pančenlamo, je izginil brez sledu. Slišati je, da je še vedno pod strogim nadzorom osrednje kitajske vlade.

»Reinkarnacijo živega Bude kot edinstveno institucijo dediščine tibetanskega budizma spremlja vrsta obredov in konvencij,« je opozoril Geng. »Sistem reinkarnacije je spoštovan in zaščiten s pravnimi inštrumenti, kot so urejanje verskih vprašanj in ukrepi za upravljanje reinkarnacije živega Bude.«



Predstavnik za tisk kitajskega zunanjega ministrstva je še poudaril, da je institucija reinkarnacije dalajlame stara več stoletij in da je morala tudi sedanjega 14. dalajlamo odobriti osrednja vlada, ki je bila takrat pod vodstvom Kvomintanga (Nacionalistične stranke).

Reinkarnacija se v resnici prepozna s pomočjo vrsto zelo zapletenih obredov. Poleg tega obstaja prepričanje, da lahko dalajlama izbere telo, v katerem se bo ponovno rodil. Iskanje naslednika je bilo v zgodovini pogosto kompromitirano s političnimi interesi in frakcijskimi spori. Od vsega pa bi bilo za vodstvo v Pekingu zagotovo najbolj nevarno, če bi dalajlama objavil, da se ne bo znova rodil.

»Ko se bom približal devetdesetemu letu, se bom posvetoval z visokimi lamami tibetanske budistične tradicije, pa tudi s tibetansko javnostjo in drugimi verniki tibetanskega budizma, nato pa bomo skupaj ocenili, ali bi se morala institucija dalajlame nadaljevati tudi v prihodnje ali ne,« je pred šestimi leti zapisal dalajlama. »Na podlagi tega se bomo odločili, ali se bo reinkarniranje nadaljevalo in ali nasploh obstaja potreba po 15. dalajlami.«