Primerjava sodobne Hrvaške z nekdanjo NDH

Napadi na hrvaške državljane srbske narodnosti na območju Knina ne bodo povzročili razpada vladajoče koalicije. Novi verbalni spopadi med Zagrebom in Beogradom ne bodo imeli bistvenega vpliva na že tako hladne odnose med Srbijo in Hrvaško. Na Balkanu torej nič novega.

Čeprav je saborski poslanec in predsednik vladne Samostojne demokratske srbske stranke (SDSS) Milorad Pupovac primerjal sodobno Hrvaško z režimom Neodvisne države Hrvaške (NDH), vrh vladajoče HDZ na čelu s prvakom in premierjem Andrejem Plenkovićem ne razmišlja o prekinitvi partnerstva z SDSS. Kljub oceni, da so izjave Pupovca skrajno neprimerne in nedopustne, Plenković pričakuje od vladnega partnerja le to, da ne bo več prispeval k polarizaciji hrvaške družbe.

Hrvaška ni naslednica NDH

Vrh HDZ je ocenil kot nedopustne tudi izjave Pupovca, da Hrvaška postaja dejavnik nestabilnosti v regiji, ker je neuspešna v boju proti nestrpnosti do manjšin in ker skuša rehabilitirati ustaštvo. Plenković je izpostavil, da si vlada zadnja tri leta prizadeva za zmanjšanje polarizacije v družbi, vključitev manjšin v parlamentarno večino, posebne operativne programe za manjšine, zmanjševanje napetosti z dialogom in za izgradnjo dobrososedskih odnosov.

Zavrnil je odgovornost za politiko strank na skrajnem političnem spektru, ki vidijo perspektivo v konfliktih in nestrpnosti do drugih narodov. Vlada je ostro obsodila vse napade na pripadnike srbske manjšine v Kninu, Uzodlju, Đevrskama, Viškovu, Splitu in Supetru ter poudarila, da je sodobna Hrvaška nastala z žrtvovanjem hrvaških braniteljev v domovinski vojni in da ni niti politična niti ideološka ali pravna naslednica NDH. Kot je še sporočila, na Hrvaškem ni prostora za nasilje, ker je dom vseh svojih državljanov, ki se morajo počutiti varne.

Tekma za "ustaške" volivce

Predsednik SDSS je prepričan, da imajo pomembno vlogo pri širjenju nestrpnosti in nasilju do pripadnikov drugih narodov, ki sta povezana s poskusi rehabilitacije ustaštva, posamezni pripadniki lokalne in nacionalne katoliške cerkve, nekatere politične stranke in nevladne organizacije ter združenja hrvaških veteranov. Čeprav stanje medetničnih odnosov v regiji ni nikjer dobro, je Pupovac ocenil, da je Hrvaška prevzela zastavo in da predstavlja črno ovco.

Po besedah Pupovca je bil ta proces zaustavljen s prihodom Plenkovića na oblast, vendar se je kmalu nadaljeval, v zadnjnih mesecih pa je dosegel vrhunec. Pupovac je izjavil, da ne želi Hrvaški reprize propadlega poskusa, da ustvari hrvaško državo, ki je sramotno propadla, ker je temeljila na sovraštvu in nasilju nad Srbi. Po njegovem se takšen scenarij ne zdi nemogoč niti nekaterim saborskim poslancem, v katero smer gre država pa je razvidno tudi iz predsedniške kampanje, v kateri kandidati tekmujejo, kdo se bo bolj prikupil politični filozofiji rehabilitacije ustaškega gibanja. Sklenil je z oceno, da Hrvaška zaradi zagovarjanja mračnih idej izgublja zaupanje v mednarodni skupnosti.

Razumljiv upor srbske manjšine

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je po najnovejših napadih na lokalne Srbe na Hrvaškem poudaril, da je povsem razumljivo zakaj so se Srbi pred tremi desetlejti uprli hrvaški oblasti in zakaj večina hrvaških državljanov srbske narodnosti živi v Srbiji, kjer so začeli novo življenje. Po njegovem so napadi na Srbe na Hrvaškem grozljivi, Srbija pa bo pomagala svojemu narodu. Vučić še upa, da bo Srbe, ki so ostali na Hrvaškem, podprla tudi EU.

Hrvaško zunanje ministrstvo je ocenilo, da Vučić s svojo izjavo opravičuje oboroženi upor, ki je imel v začetku devetdesetih za cilj rušenje ustavne ureditve Hrvaške. Srbijo je pozvalo, naj ne manipulira z dejstvi in raje poskrbi za boljši položaj hrvaške manjšine ter opusti retoriko, ki škodi odnosom med državama.

V sporočilu za javnost so zapisali, da zavračajo vsak poskus relativizacije srbske odgovornosti za izzivanje oboroženih spopadov in agresije na hrvaško državo, ki je rezultat velikosrbske politike Slobodana Miloševića. O tem jasno pričajo resolucije ZN, sodbe haaškega sodišča in razsodba Meddržavnega sodišča v Haagu o medsebojnih tožbah za genocid. Na koncu so navedli, da je pretenzija na vmešavanje v notranje zadeve sosednje države temeljna razlika med srbsko in hrvaško politiko.