Pregled tedna: Narava sporoča: Umirite se! Spametujte se! Nikar vsakega kotička zemeljske oble ne spreminjajte v turistično območje.

Nekoč v davnih časih se je vrhovni svečenik maorskega ljudstva Ngatoro-i-rangi odločil odpotovati na Autearoaom (to je maorsko ime za Novo Zelandijo), da bi videl, kaj vse obstaja na njegovih otokih. Ko je s svojimi spremljevalci prispel do jezera Taupo, je na jugu opazil čudovito goro. Pomislil je, da bi z njenega vrha lahko videl celotno območje, in odločil se je, da se bo povzpel nanjo. Svojim spremljevalcem je ukazal, naj ostanejo ob vznožju gore, in jih zaprosil, naj se postijo, tako da bo njemu ostalo čim več energije. Obljubil jim je, da bodo imeli veliko gostijo, ko se bo vrnil z gore. Ko bo prišel nazaj, jim bo posredoval tudi vsa spoznanja in izkušnje.

Dolgo se je Ngatoro-i-rangi vzpenjal na goro. In višje ko se je vzpel, bolj je bilo mrzlo. Prsti so mu odreveneli in vse težje je hodil. Spremljevalci ob vznožju gore pa so postajali vse bolj lačni. Na koncu so soglasno ugotovili, da je svečenik verjetno že umrl. Zakaj bi se torej še naprej postili? Zakurili so ogenj in si pripravili večerjo.

A bolj ko so oni uživali v slastnih jedeh, bolj slaboten je postajal Ngatoro-i-rangi. Čutil je, kako ga ledeni prsti grabijo za srce. Vse bolj se je bližal koncu. Klical je na pomoč svoje sestre na Hawaikiju in jih prosil, naj mu pošljejo ogenj. In sestre so ognjenima demonoma Te Pupuju in Te Hoataju ukazale, naj preplavata ocean in čim prej prispeta do gore. Ognjena demona sta drvela nekaj časa skozi vodo in nekaj časa pod zemljo. Ko sta prispela do gore, na kateri je Ngatoro-i-rangi že umiral, sta s svojima vročima glavama prebila površje zemlje, da bi čim prej prišla do njega in ga ogrela. Tako je nastal vulkan. Maori ga imenujejo Whakaari – kar pomeni »pokazati« ali »razkriti se«. Belci so ga poimenovali Beli otok.

Izbruh

V ponedeljek je v izbruhu Whakaarija umrlo najmanj osem ljudi, za še enako število pogrešanih pa prav tako domnevajo, da so umrli. Maorski duhovni vodja Pouroto Ngaropo je bil prepričan, da ognjeni otok s tem ljudem nekaj sporoča. »Whakaari je moja vez z oceanom, s kopnim in okoljem okoli mene … To je naš prednik,« je trdil 51-letni Ngaropo. Naslednje jutro po izbruhu je že ob štirih zjutraj odplul na morje, ker je, kot je dejal, v tem času povezava s svetom božanstev in duhov najmočnejša. Prebiral je molitev, ki se imenuje Rahui in katere namen je vsakomur preprečiti – razen reševalcem, seveda – da bi stopil na otok ali ribaril v njegovi bližini, vse dokler Whakaari žaluje za mrtvimi. Tudi oni so bili njegovi potomci, pojasnjuje svečenik. Ni jih nameraval ubiti.

Ngaropo je prepričan, da je bil izbruh zgolj način, s katerim je božanstvo še enkrat pokazalo ljudem, kako velika je moč narave. »To nam govori Whakaari,« je pred televizijskimi kamerami ponavljal mogočni Maor.

Ergo ■ Zanimivo je, da namenjajo vulkanologi veliko pozornost mitom o nastanku vulkanov in njihovem delovanju. Kot pravijo, so ti najpogosteje pričevanja in pravzaprav ustno izročilo o pojavih iz daljne preteklosti, ki si jih ljudje niso znali pojasniti in so jih zato pripisovali bogovom in demonom.

Vprašanje, na katero si ljudje ne znajo odgovoriti, pa se glasi: ali naj sploh dovolijo turistom, da se približajo vulkanom. Na Belem otoku je bilo v trenutku izbruha vulkana 47 ljudi. Več kot 20 jih je v bolnišnici v kritičnem stanju. Nova Zelandija je naročila 120 kvadratnih metrov človeške kože, da bi lahko zdravili ljudi s hudimi opeklinami. Reševalci in prostovoljci pravijo, da niso še nikoli videli takšnih opeklin.

Narava poskuša z vsakim svojim nepričakovanim dejanjem ljudem nekaj povedati. Umirite se! Spametujte se! Nikar vsakega kotička zemeljske oble ne spreminjajte v turistično območje. Kajti lahko se zgodi, da vam bo narava priredila prav tisti prizor, ki ste si ga prišli ogledat.
 

Dama

Žalostno je bilo videti, kako je junakinja burmanskega, azijskega in na koncu tudi svetovnega boja za demokracijo in človekove pravice stopila pred sodnike Meddržavnega sodišča (ICJ) v Haagu, da bi zagovarjala zločine, ki so bili zagrešeni nad ljudstvom Rohingja. Žalostno je bilo opazovati tisti isti obraz, iste oči, isto pojavo nežne odločnosti, ki je še do pred nekaj leti branila univerzalne vrednote svobode in pravice do obstoja, kako zdaj brani vojsko, ki je imela donedavnega tudi njo zaprto v hišnem priporu, nato pa dejansko pred njenimi očmi pregnala več kot 740.000 ljudi. LJUDI – ni pomembno katere vere. V sredo, ko je spregovorila pred sodiščem, »Dama«, kot jo z velikim spoštovanjem imenujejo Burmanci, ni bila nič več na strani svobode.

​

Pravzaprav je poskušala biti po malem na vseh straneh, še najbolj pa na strani budističnih nacionalistov, in to je bilo v resnici zelo grdo slišati. Začela je kar s spomini na preteklost sodišča in občutljivost uporabe kategorije genocida. ICJ je za genocid razglasil pomor 70 odstotkov pripadnikov ljudstva Tutsi v Ruandi, je dejala, hkrati pa ni s tem istim imenom poimenoval pregona okoli milijon prebivalcev s Kosova leta 1999, pa tudi ne eksodusa Srbov iz Hrvaške leta 1995. V obeh primerih, je poudarila, ni bilo dokazov, da je bil namen tega v celoti iztrebiti določene skupine. Tako tudi v državi Rakhine, je zagotavljala, ni bilo genocida.

Ergo ■ Stati na robu vulkana in vleči za jezik ognjene demone, ni pameten način za dokazovanje nedokazljivega in opravičevanje nečesa, česar se ne da opravičiti. Na koncu je Aung San Su Či zbudila sum, da je tudi sama nacionalistka, ki skoraj ni sposobna izgovoriti imena Rohingja. Rada bi, je dejala sodnikom, da bi »institucije« bolje opravile svoje delo, hkrati pa je dala vedeti, da ne bi imela nič proti, če v mejah njene države ne bi bilo muslimanskih povzročiteljev težav. Mar »Dama« stoji na robu vulkana, ki bruha sovraštvo? Mar upa, da ji bo plaz šovinizma, ki je preplavil velik del budističnih Burmancev, pomagal na prihodnjih volitvah? To ni nič več junakinja »univerzalnih vrednot«. Postala je krotilka vulkanov. Spremenila se je v slabo političarko, ki jo bo vzpenjanje na ognjeno goro uničilo.
 

Sanna Marin

Ko se je nova finska vlada postavila pred kamere, je bila to povsem drugačna slika od običajne skupine moških v črnih oblekah, ki navadno sestavljajo kabinet katere od držav. Na čelu Finske je zdaj 34-letna Sanna Marin, najmlajša predsednica vlade na svetu. Njena ministrica za izobraževanje je 32-letna Li Andersson, predsednica Zveze levice. Ministrica za notranje zadeve je 34-letna Maria Ohisalo, ki vodi Zeleno ligo. Ministrica za finance je 32-letna Katri Kulmuni, vodja Stranke centra. V koaliciji je še malce starejša Anna-Maja Henriksson, 55-letna predsednica Švedske ljudske stranke, ki je hkrati tudi prva ženska na čelu te stranke. Ženske v političnem vodstvu so v nordijskih državah bolj običajen pojav kot kjerkoli drugje. Tudi na Švedskem, denimo, vodijo kar polovico strank ženske. Na Danskem vodijo ženske devet strank, tako da imajo od junija tudi premierko, tako kot ima premierko Norveška. Islandija pa ima predsednico.

Ergo ■ Finska je ženski moči dodala še mladost. Ne eno ne drugo samo po sebi ne zagotavlja kakovosti, vendar tako eno kot drugo zbuja upanje, da bo svet poslušal, kaj mu govorijo novi časi. Nenadoma je okoli nas vse polno nezadovoljnih ljudi. V številnih demokratičnih državah se ljudem vse bolj zdi, da nimajo človeka, za katerega bi glasovali, da so si vsi med seboj podobni, da so vsi nesposobni in nihče več nima vizije. Ženska in mladost sta sami po sebi viziji. Iz Sanne Marin govori prihodnost. Ali bo ta prihodnost svetla, lepa, zelena in mirna, bomo šele videli, pomembno pa je predvsem to, da končno dojamemo, da je v kriznih časih mladost pogosto kot izbruh neobrzdane moči. Zakaj ji ne bi prepustili državnih poslov? Planet Zemlja je globalna domovina mladih.


 

Greta znova in vedno

Tudi revija Time je v sredo izbrala najmlajšo osebnost leto do zdaj. In to žensko. »Za trenutek se je zdelo, da se je Greta Thunberg spremenila v oko uragana, v jezero odločnosti v samem središču zapletenega kaosa.« S temi besedami je Time opisal 16-letnico, ki z ladjo potuje prek oceana na podnebno konferenco. »Tam zunaj se zdi, kot da ves svet narave krepi njen drobni glas, kot da skupaj z njo kriči.« »Ne moremo kar tako še naprej živeti, kot da jutri ne obstaja, kajti jutri je že tukaj,« je dejala Greta, ko je na jadrnici, imenovani La Vagabonde, plula proti Madridu, kjer se je ta teden končala še ena konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah. »Ona simbolizira agonijo, frustracijo, obup, bes in na določeni ravni tudi upanje mnogih mladih ljudi, ki ne bodo dovolj stari, da bi lahko glasovali, ko bo njihova prihodnost že uničena,« pravi Varshini Prakash, 26-letna ustanoviteljica gibanja Sunrise, ki se v ZDA zavzema za Green New Deal.

Ergo ■ Mladost je zaskrbljena. In to povsem upravičeno. Leto 2020 bo po mnogočem odločilno leto: Evropska unija napoveduje uvozne carine za blago iz držav, ki se ne menijo za podnebne spremembe. Kitajska bo objavila novo petletko, v kateri bomo videli, koliko energije in volje bo vložila v preprečevanje samouničevanja lastnega okolja. Američani bodo izbrali starega ali novega predsednika, tako da se bo že po tem videlo, v kolikšni meri so pripravljeni še naprej ignorirati znanost, ki opozarja na podnebne spremembe. Whakaari nam vsem nekaj govori. Greta to sliši. Kaj pa vsi drugi?
 

Črtica iz zgodovine

V petek zjutraj mi je kolegica poslala sporočilo: »Morda ti bo tole prišlo prav, če boš pisala o rezultatu volitev v Veliki Britaniji.« Pravkar so namreč objavili, da so konservativci dobili večino v parlamentu, Boris Johnson pa je obljubil, da bo otok iz Evropske unije umaknil do 31. januarja.

V priponki je bilo naslednje besedilo: »Med drugo svetovno vojno so v Londonu aretirali nekega moškega, ker je o takratnem premierju Winstonu Churchillu dejal, da je bedak. Naslednji dan je bila opozicija v parlamentu pripravljena zaradi tega napasti vlado. 'Mar živimo v policijski državi,' so vzklikali, 'v kateri premiera ne moremo poimenovati bedak?' Churchillov odgovor je bil jasen in odločen. 'Človeka nismo aretirali zato, ker je o premieru dejal, da je bedak,' je dejal, 'ampak zato, ker je v vojnem času razkril državno skrivnost!'«

Ergo ■ Boris Johnson je vulkan posebne vrste. Sežgal je ves razum okoli sebe. A ni problem on. Vprašanje je, kaj se dogaja z Britanci. In zakaj ne razkrijejo državne skrivnosti, kajti to je v kriznih časih vsekakor treba storiti.