Pregled tedna: In kdo ve, kje so meje telesa

»Globina teme, do katere se lahko potopiš in ostaneš živ, se natančno ujema z višino, do katere lahko pričakuješ, da se boš povzpel.« Tako je govoril Plinij starejši, rimski pisatelj, znanstvenik in filozof iz 1. stoletja. Na ta stavek pomislim vsakič, ko opazujem, kako se Alenka Artnik z umirjenimi zamahi plavuti spušča v temno globino. Občasno zastane, kot da bi preverjala hitrost, s katero se lahko potopi še globlje v temo. In tako dosega šampionsko višino, ki ji pripada v svetu njenega prečudovitega športa.

Ko se je potopila na vdih kar 113 metrov globoko, sem bila navdušena. Ne samo zato, ker občudujem to skladje duha in telesa, ki jo popelje v takšno globino, temveč predvsem zaradi tega, ker nas v tem trenutku opozori, da ima ta čudoviti svet veliko več razsežnosti, kot nam jih uspeva odkriti z leno rutino, s katero privolimo v to, da glede vsega ostajamo na površju.

Tudi človek ima več razsežnosti, kot mu jih uspe prepoznati. »Drži to vrv, ko se potapljam v tvojo dušo; in nikar se ne trudi, da bi jo potegnil navzgor, če mi ne bo uspelo splavati na površje.« To je zapisal Ahmed Mostafa, egiptovski igralec, pisatelj, glasbenik, prevajalec in, kot se sam predstavlja, »sanjač« ter nihilist, ki se ves čas zaveda, da se živi samo enkrat, a popolno, bogato in pogumno. Kot Alenka.
 

Strel v zdravo pamet

Ta teden se je začel, še preden se je prejšnji končal, in še vedno odmevajo streli, ki so v Ameriki zahtevali 31 življenj. Najprej je v soboto 21-letni rasist hladnokrvno pobil 22 ljudi v Walmartu v El Pasu (v Teksasu), nato je 14 ur pozneje 24-letnik, obseden z idejami nasilja, v Daytonu (v Ohiu) streljal z zakonito kupljeno polavtomatsko puško in usmrtil devet ljudi. V obeh napadih je bilo na desetine ranjenih. Napadalca v El Pasu, Patricka Cruisiusa, so aretirali na kraju napada, on pa je brez obžalovanja izjavil, da je nameraval pobiti čim več Mehičanov.

Med žrtvami njegovega morilskega pohoda jih osem ni bilo mehiškega rodu. Tistega v Daytonu, Connorja Bettsa, so ubili, preden mu je uspelo vstopiti v lokal Ned Peppers, kjer bi gotovo pobil še veliko več ljudi. Med žrtvami je bila tudi njegova sestra.

Ko se je na kraju tragedije pojavil guverner Ohia Mike DeWine, so ljudje skandirali: »Naredite kaj!« Nedobičkonosna organizacija Gun Archive iz Washingtona je 4. avgusta objavila podatek, da je bilo od začetka letošnjega leta do tega dne v ZDA 292 strelskih napadov, katerih končni namen je bil množični poboj. Ta opis velja za napade, v katerih so ubiti ali ranjeni najmanj štirje ljudje. V teh strelskih napadih je bilo ubitih ali ranjenih več kot 1300 ljudi.



​Ergo ■ Amerika ima na svetu najvišjo stopnjo orožja v zasebni lasti: 120,5 na sto prebivalcev. Skoraj dvakrat več kot Jemen, ki je na drugem mestu tega seznama. Ko k temu dodamo odmerek rasizma in šovinizma, vtkana v politiko Bele hiše, se sovraštvo in nasilje spremenita v uničujoče zlo. Posamezniki se takrat potopijo v najstrašnejšo temo, ki morda obstaja v globini vsake družbe.

Na površju te tragedije politiki razglašajo morilce za strahopetce, hvalijo pogumne posameznike, ki so priskočili na pomoč, in trepljajo po ramenih policiste, v resnici pa ne naredijo ničesar, da se to ne bi ponovilo. Medtem ko spremljamo, kako se to dogaja v ZDA, se ne smemo slepiti, da to ni povezano z Evropo. Na naši čudoviti celini morda ni toliko pušk, je pa kar nekaj drugega orožja … ter vse več rasizma in nestrpnosti. Tudi mi moramo čim prej nekaj storiti. Na primer, se potopiti v lastno dušo in vprašati, ali imamo radi ljudi ali je globoko spodaj samo še tema.
 

Ljubezen je ali je ni

V ponedeljek je umrla Chloe Anthony Wofford oziroma Toni Morrison, kot smo jo poznali po priimku nekdanjega moža. Dobitnica Pulitzerjeve nagrade za prozo (1988) in Nobelove nagrade za književnost (1993) je bila več kot vrhunsko nadarjena pisateljica. Stvari in pojave okoli sebe je namreč znala imenovati s pravim imenom, s tem pa vsem pomagala, da se potopijo v aktualne probleme in dotaknejo resnice v temni globini površne presoje o pravilnosti.

Billa Clintona je poimenovala »našega prvega črnega predsednika«, in to zaradi nepravičnega odnosa, ki ga je imela do njega Amerika – od škandala Whitewater do afere z Monico Lewinsky. »Bil je bolj črn od kateregakoli resnično črnega posameznika, ki bi bil lahko kadarkoli izvoljen v času življenja naših otrok,« je pojmovanje rase preoblikovala v reviji New Yorker.

»Na koncu se je Clinton izkazal skorajda kot popolnoma črn: enostarševska družina, rojen v revščini, delavski razred, igra saksofon, fant iz Arkansasa, ki ima rad McDonald’sovo nezdravo hrano.« Po drugi strani je Toni Morrison odkrito kritizirala sedanjega predsednika, in to od prvega dne njegovega mandata. »Kako je bilo toliko belih volivcev – tako neizobraženih kot izobraženih – pripravljenih sprejeti sramoto in strah, ki ju je posejal Donald Trump.«



​Ergo ■ Toni Morrison je bila in ostala glas vesti, ki daje vsem stvarem novo razsežnost. Kot da bi se ves čas zavedala, kako je videti vsako rasno, kulturno, politično ali feministično vprašanje, če ga opazujemo iz najgloblje globine in z najvišje višine. Takšen mora biti umetnik, pisatelj, mislec našega časa. Braniti mora predvsem človeka. In pri tem, pravi Toni Morrison v slovitem romanu Ljubljena, »ljubezen ali je ali je ni; ozka ljubezen sploh ni ljubezen«.
 

Bodi vodja, prijatelj!

Prejšnji konec tedna so se nadaljevale demonstracije v Hongkongu in Moskvi, tako da se neizbežno vsiljuje vprašanje, kakšna je podobnost med tema dvema mestoma. Morda v barvi? Gre za sabotažo Zhongnanhaia (rezidenca najvišjega kitajskega vodstva) in Kremlja, podtaknjeno od zunaj? Urad osrednje kitajske vlade za Hongkong in Macao je imel v sredo seminar v Shenzhenu, na katerem so dali vodilnim funkcionarjem nekdanje britanske kolonije navodila, kakšen odnos naj zavzamejo do protestov, nato so objavili govor Zhang Xiaominga, vodje tega telesa, v katerem je ta povzel: »Narava incidenta, ki se je začel kot protest proti zakonu o izročanju (osumljenih oseb Kitajski), se je spremenila – zdaj ima vidne značilnosti revolucije v barvi.«

Peter Pomerantsev, britanski raziskovalni novinar in gostujoči predavatelj na London School of Economics, ugotavlja, da je bilo letos po letu 1989 največ prodemokratičnih revolucij. Ob tem poudarja, da se je v teh 30 letih nekaj bistveno spremenilo. Takrat, pa tudi v času »arabske pomladi« na začetku stoletja, je šlo za val demokratizacije, ki je bil povezan v širšo zgodbo o neizbežnem napredku v smeri proti večji svobodi. »Zgodovina je bila na pravi strani, bila je svod, ki slavi idejo svobodnega posameznika s pravico do samoizražanja, svobodo gibanja in svobodno (pogosto zahodno) kulturo,« piše Pomerantsev v eseju Protiofenziva proti teoriji konspiracije se je začela.

Današnji protesti se zdijo taktični in majhni, kot da niso del širše zgodbe. Univerzalna ideja, da vodi napredek k demokraciji, je razpadla, in vprašanje, ki se danes poraja, je, ali lahko pride na njeno mesto nekaj novega.



​Ergo ■ Treba je pozorno poslušati, kaj govorijo in zahtevajo demonstranti, pravi Pomerantsev. »Bodi vodja, prijatelj!« ponavljajo Hongkonžani, ki hočejo s tem povedati, da se ljudje ne smejo zbirati vedno na istem, pa tudi ne na enem samem kraju, ki ga policisti zlahka obkolijo, da se ne sme imeti prepoznavnih voditeljev gibanja, ki jih zlahka aretirajo, in da je treba proteste voditi z likvidno logiko, tako da jih je oblastem čim težje ustaviti in preprečiti.

Podobno je tudi z idejami za protesti. Kot da bi se dvigale iz globoke vode, nahranjene z gostoto teme in spoznanjem, da bodo morale, če zdaj ne vdihnejo zraka, potoniti na dno. Morda za vedno.

»Kitajci so individualno svobodni, a kolektivno v verigah,« ugotavlja ena od študij o stanju v kitajski družbi, to bi se lahko nanašalo tudi na Ruse. A tako Moskovčani kot Hongkonžani so zgolj kristaliziran odsev notranjih ruskih oziroma kitajskih frustracij. Vsi iščejo poti, ki bi jih popeljale k nečemu, kar bo sledilo po obdobju večnega Vladimirja Putina oziroma Xi Jinpinga. Pred seboj nimajo več jasnega obrazca demokracije. Medtem ko sta si retoriki političnega vodstva Rusije in Kitajske vse bolj podobni, je vprašanje, kaj se bo ta konec tedna dogajalo v Moskvi oziroma v Hongkongu. Seveda se bo dogajala revolucija. A kakšne barve?
 

Kašmir

Ena od mojih priljubljenih rockovskih skupin Led Zeppelin je pred 45 leti posnela eno od najboljših kadarkoli posnetih pesmi Kašmir. Pesem je bila rezultat eksperimenta, ki ga je Jimmy Page izvedel z alternativno uglasitvijo kitare, znano kot Dagdad, kakršno pogosto uporabljajo na Bližnjem vzhodu in na severu Indije. Pevec Robert Plant je besedilo pesmi napisal, medtem ko sta se s Pageem vozila čez puščavo v Južnem Maroku. Nobeden od njiju ni bil nikoli v Kašmirju. Pravzaprav pesem ni imela skorajda nobene zveze s Kašmirjem, razen da je bila za Planta izraz želje, da bi nekoč obiskal to deželo. »Nekega dne,« je dejal, potem ko je pesem postala uspešnica, »ko me bo doletela velika sprememba in bom moral oditi ter o prihodnosti razmišljati kot človek, ne pa kot poskakujoči deček.«



​Ergo ■ Veliko tega, kar se dogaja v današnjem Kašmirju, ni kdo ve kako povezano s tem območjem, ki je tragično umeščeno na razpotju strateških interesov velesil, ki ga obdajajo. Ko je Indija ta teden razveljavila 370. člen ustave in s tem ukinila posebni status spornega območja ter odpravila prepoved naseljevanja Indijcev hindujske veroizpovedi, je bila to zgodba o New Delhiju in Islamabadu, ne pa zgodba o Šrinagarju. Dve jedrski sili prek hrbta Kašmirja tekmujeta za prevlado v širši regiji, ki ji pripada tudi Afganistan.

Pakistan je v sredo degradiral diplomatske odnose z Indijo in napovedal, da bo indijskega veleposlanika izgnal iz Islamabada. Napetost se zaostruje. V resnici bi celotna Južna Azija potrebovala potovanje vase, tako kot sta vase potovala Plant in Page, ko sta se vozila čez puščavo. Morda bi bila rešitev, če bi se potopili v Indijski ocean in tam v tišini temne globine našli odgovore na vprašanja, zakaj sploh obstajajo, k čemu težijo, kakšne cilje si še želijo doseči. Državi imata velikansko odgovornost, in to vsaj kar zadeva jedrske bombe, o katerih je vse težje ugotoviti, kaj pravzaprav varujejo. Državne interese? Mir? Ali samo ambicije velesil po prevladi?
 

Alenka

Od trenutka, ko sem začela pisati ta tedenski pregled, do zdaj je Alenka Artnik presegla še en rekord. V četrtek se je potopila v globino 113 metrov, kar ji je prineslo naziv svetovne prvakinje in rekorderke. Deli si ga z Italijanko Alessio Zecchini, ki se je potopila enako globoko in povzpela prav tako visoko.

​Ergo ■ Moje vprašanje je, kaj se zgodi, ko Alenka oziroma Alessia doseže nov rekord? Lahko pomika meje skrajne globine, v kateri lahko še vedno obstaja človeški organizem? Ali se bo ustavila pred nevarno temo in bo zadovoljna, da ji jo je uspelo zaznati od daleč? Prepričana sem, da se je Alenka že potopila v svojo dušo in da ima odgovor na moje vprašanje. A kdo ve. Globina vabi tako kot višina. In kdo ve, kje so meje telesa. Morda jih ni, morda je vse odvisno od tega, ali smo pripravljeni vsak trenutek našega življenja vložiti v odkrivanje človeškega bitja, ki nam ga v lastni temi še ni uspelo spoznati.