V nadaljevanju preberite: 

Spreminjanje je stalnica tudi v življenju mest. Le kakšna je bila pred tridesetimi leti Barcelona ali še pred petnajstimi Lizbona, da o Portu na severu Portugalske niti ne govorimo. Pospešeno gentrifikacijo doživljajo tudi v Neaplju na jugu Italije, kjer je v španski četrti Quartieri Spagnoli nedaleč od pristanišča, še pred leti znani po prostituciji, razpečevanju vsega živega in kriminalu, videti čedalje več izveskov z napisom B&B. Se izvirna evropska mesta res spreminjajo tako neoriginalno, da je, kakor karikirajo najbolj nostalgični pesimisti, že povsod bolj kot ne enako?      

Povsod podobna logika: široka turistifikacija, airbnbizacija, osredotočenje predvsem na vroče poletje, vrtoglav poskok cen nepremičnin, izrinjanje lokalnega prebivalstva iz mestnega središča in zgodovinsko zanimivih koncev, nepreštevni napisi vedno istih globalnih trgovskih znamk, agresivna univerzalizacija drugačnosti, posebnosti in samosvojosti. Kako mu gre vse našteto na živce, v knjigi Pourquoi je préfère rester chez moi (Zakaj sem najraje doma, založba Fayard, 2017) polemizira francoski pisatelj Benoît Duteurtre, ki živi večinoma v Parizu, delno pa tudi med Vogezi in Étretatom v Normandiji.