V nadaljevanju preberite:

Od konca hladne vojne je bila mednarodna skupnost razmeroma uspešna pri preprečevanju naraščanja števila­ ­držav z jedrskim orožjem. Ali bo ta trend lahko ohranila tudi v prihodnje, bo med drugim odvisno od razpleta vojne v Ukrajini oziroma tega, ali bodo ruske jedrske grožnje odvrnile Zahod od nadaljnje podpore žrtvi ruske agresije – in s tem dosegle svoj ­predvideni namen.

Ta teden bo minilo natanko trideset let od podpisa budimpeškega memoranduma, s katerim so se Belorusija, Kazahstan in Ukrajina v zameno za varnostna zagotovila odpovedale jedrskemu orožju, ki so ga podedovale po razpadu Sovjetske zveze. Memorandum, podpisan 5. decembra 1994 na konferenci Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, je bil eden od vrhuncev prizadevanj za omejitev širjenja jedrskega orožja po koncu hladne vojne, hkrati pa tudi dokaz zaskrbljenosti zaradi ruskega ekspanzionizma v nekdanjih članicah skupne države, zlasti v Ukrajini, ki je ob razglasit­vi neodvisnosti posedovala tretji največji jedrski arzenal na svetu.

Odpovedala se mu je šele, ko je od Moskve, Washingtona in Londona prejela zagotovila, ne pa tudi jamstev (med enim in drugim je po mnenju strokovnjakov precejšnja razlika), da bodo spoštovali njeno suverenost in ozemeljsko celovitost ter ji priskočili na pomoč ob morebitni zunanji agresiji.­ Vse omejitve dokumenta so bile razgaljene leta 2014, ko je Rusija prvič napadla Ukrajino ter si priključila Krim, od leta 2022 pa tudi v osvajalski vojni, med katero se Moskva redno zateka h grožnjam z uporabo jedrskega orožja.