Poljubno zamrznjeni konflikt

Devetega decembra bo v Parizu po dolgem času vrh »normandijske četverice«, na katerem se bosta prvič srečala predsednika Rusije in Ukrajine, Vladimir Putin in Volodimir Zelenski. Slednji ima doma težave z opozicijo, ki ga obtožuje kapitulacije, ker je privolil v posebni status ­uporniškega Donbasa.

Kar nekaj manjših otoplitev med Kijevom in Moskvo se je zgodilo, odkar je prejšnjega »jastreba« na čelu Ukrajine Petra Porošenka zamenjal bolj »golobji« Volodimir Zelenski, ki je že med predvolilno kampanjo obljubljal, da bo ustavil prelivanje krvi na jugovzhodu države. Na začetku septembra sta »sprti strani« izmenjali »vojne ujet­nike«, med katerimi so bili tudi ukrajinski mornarji, ki so jih pred slabim letom Rusi zajeli v Kerški ožini, v sredo so vrnili Ukrajini še njihova tri vojaška plovila. A Kijev zaradi domnevnega kršenja konvencije ZN o morskem pravu Moskvo še vedno preganja pred mednarodno arbitražo v Haagu, kjer so se prva zaslišanja začela pred dvema dnevoma.

Kljub poročilom o posameznih streljanjih so se umirile tudi razmere v Donbasu, kjer so tako vlad­ne sile kot uporniki na nekaterih razmejitvenih črtah umaknili vojsko in težjo oborožitev. Tako so bili izpolnjeni pogoji za pripravo srečanja voditeljev normandijske četverice, v kateri so poleg sprtih sosed še Francozi in Nemci. Po Parizu so novice, da bo po treh letih v francoski prestolnici spet vrh četverice, potrdili še v Kremlju, kjer so dodali, da bo tema pogovorov tudi neizpolnjena ukrajinska obljuba o zagotovitvi posebnega statusa uporniškemu Donbasu. Temu se je Kijev vsaj teoretično zavezal s sprejetjem formule nekdanjega nemškega zunanjega ministra in zdajšnjega predsednika države Frank-Walterja Stein­meierja, a praktično so prejšnje ukrajinske oblasti tej rešitvi ­nasprotovale.



Odločitev Zelenskega, da bo podprl to formulo, je v njegovi domovini izzvala nasprotovanje. Ko so v četrtek v Kijevu proslavili šesto obletnico začetka zadnje »majdanske revolucije«, so se tako kot 21. novembra 2013, ko so ljudje protestirali proti odločit­vi tedanjih ukrajinskih oblasti, da bodo odložile podpis pridružitvenega sporazuma z EU, tudi zdaj zbrali predvsem nasprotniki predsednika. Le da je takrat Ukrajino vodil Viktor Janukovič, ki je moral pobegniti v Rusijo, zdaj pa je na čelu države Zelenski, ki ga opozicija in nacionalisti obtožujejo, da je s sprejetjem Steinmeierjeve formule izdal državo oziroma podpisal kapitulacijo. Tudi shod je pripravila nova organizacija, ki se je poimenovala Gibanje proti kapitulaciji, njeni pripadniki, ki napovedujejo Zelenskemu podobno usodo kot Janukoviču, pa se bojijo, da bo Ukrajina zaradi te formule, ki jo je Kijev prvotno sprejel s figo v žepu, dokončno izgubila nadzor nad separatističnimi območji na jugovzhodu države.

Kot Pridnestrje ali Abhazija?

V Parizu se bo četverica najbrž poskusila dogovoriti o trajnem premirju in umiku vojsk, saj si nihče zares ne želi nadaljevanja petletne vojne, v kateri je umrlo najmanj 13.000 ljudi. A kakšen naj bi bil pravi status uporniških ljudskih republik, doneške in luganske, ni nikomur jasno. Zelenski je oktobra povedal, da »si ne želim, da bi bil konflikt v Donbasu zamrznjen, da bi tudi pri nas imeli Pridnestrje ali Abhazijo«. Ukrajinski predsednik je omenil primera, ki sta si podobna, saj gre za dve samooklicani neodvisni republiki na nekdanjem postsovjetskem prostranstvu, nad katerimi novonastali državi, Moldavija in Gruzija, nimata nadzora, a geostrateške in notranjepolitične razmere so v eni in drugi različne. Če bo Donbas postal »Abhazija«, ki jo je ­Moskva uradno priznala, ga bo Kijev za ­vedno ali vsaj za dolgo ­izgubil.

Pridnestrje je druga zgodba. To ozemlje, ki ga ima tudi ­Rusija za del Moldavije, »uradno« ne priznava moldavske nadoblasti, praktično pa je (tako gospodarsko kot upravno) sodelovanje med uporniki in Kišinjovom zgledno, separatisti, ki so se nekoč grebli za ruske potne liste, zdaj z veseljem potujejo z uradnimi dokumenti Moldavije, s katerimi lahko brez vizumov potujejo po Evropi.