Pod žarometom: Poljak brez dlake na jeziku

BRUSELJ - Ob slovesu je nastopil še posebno odprto, iskrivo in ostro. Donald Tusk je sredi tedna v poslovilnem govoru na Evropskem kolidžu v belgijskem Brug­geju hotel jasno pokazati, zakaj je pet let vodil evropski svet s posebnimi prijemi in močnimi političnimi sporočili.

Tuskov mandat se bo iztekel konec meseca, sredi prihodnjega tedna pa bo na kongresu EPP v Zagrebu predvidoma izvoljen za predsednika te desnosredinskega strankarske družine. Biografija politika iz Gdanska je izjemna. Konec sedemdesetih let, denimo, je bil kot študent aktiven v Solidarnosti.

Tusk je bil za Belgijcem Hermanom Van Rompuyem šele drugi predsednik evropskega sveta. Položaj je pred lizbonsko pogodbo vsakič za pol leta prevzel voditelj članice, ki je predsedovala Uniji. Glavna naloga predsednika je najti kompromise, ki bodo na vrhu EU sprejemljivi za voditelje vseh članic.

Človek geopolitike

V nasprotju z mirnim in zadržanim Van Rompuyem, ki je deloval predvsem v ozadju, se je Tusk odločal za intenzivnejšo komunikacijo in jasna, občasno ostra stališča. Kot politik z evropskega vzhoda, ki je imel neposredne izkušnje s Sovjetsko zvezo, si ni delal utvar o ruskih namerah, ko je Moskva anektirala Krim in destabilizirala vzhodno Ukrajino. Rad razmišlja geopolitično.

Tudi v Bruggeju zavestno ni uporabil najbolj diplomatskega jezika, ko je kritiziral francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki se ogreva za toplejše odnose z Rusijo in glede tega hvali stališča Viktorja Orbána.

V Tuskovih očeh Macron podcenjuje nevarnost Rusije in z zagovarjanjem strateške sprave z Moskvo tvega razdor v Evropi. Tudi o oceni vloge ZDA pri zagotavljanju varnosti na stari celini ima Poljak z zgodovinsko izkušnjo drugačen pogled od Francoza.

Proti naivnemu humanitarizmu

Velika preizkušnja za Tuska v prvi polovici delovanja v Bruslju je bila begunska kriza, ko se je Unija bolj ali manj jasno razdelila
na vzhod in zahod. Moral je najti ravnotežje. Ko je analiziral odzive na izbruh begunske krize pred štirimi leti, je opozoril na tvegano naivnost popolnega ­humanitarizma.

Tistih, ki zahtevajo varovanje meje, ne bi smeli takoj obravnavati kot ksenofobe ali fašiste, je pred kratkim povedal za belgijski dnevnik Le Soir. Angažiral se je pri zaprtju balkanske poti, ki je s poznejšo izjavo EU-Turčija spravilo pod nadzor begunsko krizo. Kot anglofil se je težko sprijaznil z odločitvijo Britancev za izstop iz EU.

Brexit in prostor v peklu

Tisti, ki so zagovarjali brexit brez osnutka načrta, bi v njegovih očeh morali imeti posebno mesto v peklu. Njegova stalnica je sporočilo, da bodo za Britance vrata EU zmeraj odprta.

Kadar je bilo na mizi britansko vprašanje, je velikokrat kaj naredil na svojo roko in razjezil katerega izmed voditeljev v evropskem svetu. V Bruggeju se je skliceval na misli sogovornikov po svetu, ki pravijo, da bo Združeno kraljestvo po izstopu drugorazredni igralec, glavno »bojišče« pa bodo Kitajska, ZDA in EU.

Bolj liberalno usmerjeni Tusk svoje politične perspektive ne vidi na Poljskem, kjer je bil do odhoda v Bruselj predsednik vlade. A njegova domovina je zadnje leto trdno v rokah konservativcev ­Jarosława Kaczyńskega.

Tuskov položaj bo 1. decembra sprejel Charles Michel, ki bi kot nekdanji belgijski premier moral imeti sklepanje kompromisov v političnem DNK.