Po izolaciji za mnoge vrnitev v normalno življenje ne bo lahka

Pred kitajskim novim letom se je neki mladenič odpravil na obisk k staršem. Ker je vedel, da jih skrbi, ker še vedno ni poročen, je najel dekle, ki naj bi nekaj dni igrala njegovo zaročenko. Problem je bil v tem, da njegovi starši živijo v Wuhanu.

Dekle je bilo plačano za to, da je bila pozorna do bodočih »tašče in tasta«, da je kuhala po najboljših močeh, da je najprej njima servirala najokusnejše jedi in v pogovorih o vseh mogočih stvareh dolge ure preživljala z mladeničevo mamo. »Nato je prišel virus in mlada dva sta postala ujetnika v domovanju njegovih staršev,« je zapisal umetnik Ai Weiwei v eseju, v katerem razkriva različne plati popačenosti sodobne kitajske družbe. »Mlada ženska je morala še naprej trpeti – na tanko rezati tofu in delati družbo 'bodoči tašči',« piše umetnik. »In nič se ni dalo storiti.«

Po blokadi

Ai Weiwei ne ve, kako se bo končala ta zgodba, ko bodo odpravili blokado 11-milijonskega Wuhana, dejstvo pa je, da so se številni Kitajci znašli v neprijetni situaciji, ker niso računali na to, da bo v njihovo življenje vstopil virus. V Xi'anu, starodavni prestolnici prvega kitajskega cesarja Čin Ši Huangdija, na primer, se je močno povečalo število zahtev po ločitvah. Državne urade so znova odprli 1. marca, piše partijski Global Times, in takoj našteli rekordno število parov, ki so vložili zahtevo za prekinitev zakonske zveze.



»Zaradi epidemije so bili številni zakonci več kot mesec dni zaprti doma, v tem času so se razkrila vsa prikrita nesoglasja,« je pojasnil uradnik Wang. V njegovem uradu sicer naštejejo več ločitev tudi po vsakih novoletnih praznikih ali državnih sprejemnih izpitih na fakultete, kar je poseben vir stresa ne le za maturante, ampak tudi za starše. Epidemija je imela podoben učinek. Ker urad vsak dan sprejme omejeno število zahtev za ločitev, so do konca marca že zasedeni vsi termini.

Posttravmatski stres

Z zmanjšanjem števila obolenj za boleznijo covid-19 je celo želja po ločitvi znamenje, da se ljudje počasi vračajo v normalno življenje. Za mnoge to ne bo lahko. Tesnoba, osamitev in velikokrat tudi občutki krivde pri tistih, ki so se bali, da bodo okužili najbližje, so načeli duševno zdravje številnih. V začetku februarja je psihološko društvo objavilo podatek, da so med 18.000 ljudmi, ki so jih testirali, da bi ugotovili, kako nanje vpliva življenje v izrednih razmerah, pri kar 42,6 odstotka diagnosticirali anksioznost. Ko so pri 5000 ljudeh opravili testiranje, da bi ugotovili, koliko jih kaže znamenja posttravmatskega stresa (TPSD), se je pokazalo, da ima tovrstne simptome 21,5 odstotka testiranih.

»Vroče telefonske linije« so na Kitajskem vzpostavili že leta 2008 po katastrofalnem potresu v pokrajini Sečuan, da bi pomagali ljudem, ki psihično niso sposobni prenesti pritiskov v izrednih okoliščinah. Ko je izbruhnila epidemija koronavirusa, so jih dodali še 300. Od januarja so vse linije prezasedene. V Wuhanu so tem klicnim centrom dodali terapevte prostovoljce, katerih naloga je poslušati ljudi, ki so na robu panike ali depresije, ker so prepričani, da že imajo virus. Cilj tega je razbremeniti zdravnike v bolnišnicah in umiriti prebivalce.



Po besedah posameznih terapevtov je največji izziv, kako prepoznati, kdaj so to psihosomatski pojavi in kdaj pravi virus, pri čemer pogovor o tem, zakaj nekdo ne more spati, jesti ali se ne počuti dobro, večinoma pomaga ugotoviti, za kaj gre.
V Wuhanu so se proti psihološkim posledicam izolacije borili tudi prebivalci. Nekateri so organizirali literarne večere po spletu. Drugi so skozi okno stanovanja vzklikali: »Wuhan, jia-you!«, »Naprej, Wuhan!«

Po prvih novicah o postopnem umirjanju epidemije so se Kitajci množično podali na prosto. Narodni parki v številnih pokrajinah so že odprti, in čeprav si morajo obiskovalci vnaprej rezervirati čas obiska in opraviti zdravniški pregled, so vsi potrpežljivo počakali, da so se tja najprej odpravili člani medicinskega osebja, ki so jih nagradili z brezplačnimi obiski najbolj znanih turističnih krajev.

Veliko je tudi povpraševanje po turističnih aranžmajih. A večina ljudi kupuje letalske karte in hotelske rezervacije za poletne mesece. Upajo namreč, da bo do takrat vsega konec. Za zdaj je dovolj stopiti pod cvetočo češnjo in uživati na pomladnem soncu.