Plin kot balzam za Trumpovo dušo

Bruselj – Čeprav v trgovinskih odnosih med EU in ZDA vlada nekakšno premirje, so pod površjem še številne napetosti, ki lahko čezatlantske odnose hitro poženejo v spiralo ukrepov in protiukrepov z velikimi gospodarskimi posledicami.

Ameriški predsednik Donald Trump se še ni odločil, ali bo v skladu s februarsko oceno o ogrožanju nacionalne varnosti ZDA vpeljal dodatne carine na evropske avtomobile. Trumpova logika je, da EU na trgovinskem področju izkorišča ZDA, saj ustvarja orjaški presežek. Ta se je od leta 2008 do lani po podatkih Eurostata povečal s 65 na 139 milijard evrov.

Približno polovico celotnega presežka pridela Nemčija. Odločitev o posebnih kazenskih carinah na avte, ki bodo po napovedih lahko znašale do 25 odstotkov, naj bi v Washingtonu sprejeli sredi maja.

Stvari so se začele vrteti

Bruselj stavi na uspeh pogajanj o trgovinskem sporazumu o odpravi carin na industrijske izdelke. Vključeval bi avtomobile in dele zanje. Po drugi strani so skladno s pogajalskim mandatom za Bruselj iz procesa izključeni kmetijski proizvodi. To bo po pričakovanjih vznejevoljilo Washington.

Drugi sporazum, ki je na mizi, zadeva ugotavljanje skladnosti standardov, s ciljem olajšati podjetjem dokazovanje, da njihovi proizvodi izpolnjujejo tehnične zahteve na obeh straneh Atlantika. V evropski komisiji so pred prvimi tehničnimi pogovori ta teden poudarili, da so se stvari začele vrteti.

Trgovinsko premirje je bolj ali manj uspešno od srečanja predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja s Trumpom julija lani v Beli hiši. V zadnjih mesecih sta Bruselj in Washington žugala drug drugemu z ukrepi, povezanimi s subvencijami Airbusu in Boeingu.

Unija po srečanju Juncker-Trump poskuša predvsem pokazati, kako hitro izpolnjuje ameriška pričakovanja po večjem uvozu soje in utekočinjenega zemeljskega plina (LNG). Tako naj bi se po srečanju nakupi ameriškega plina povečali za skoraj trikrat (272 odstotkov), na 10,4 milijarde kubičnih metrov v devetih mesecih.

Vodilo pri nakupu plina tako cena kot zanesljivost

Ameriški plin je dražji, trgovanje z njim pa v Washingtonu kar neposredno povezujejo z nakupi avtomobilov. Ameriški sekretar za energijo Rick Perry je prejšnji teden v Bruslju razlagal, da vodilo pri nakupih plina ne bi smele biti le cene, marveč zanesljivost.

»Če je cena edina stvar, ki jo upoštevaš, ne kupiš BMW, mercedes-benza ali katerega drugega dobrega avta iz EU,« je pojasnjeval. Tudi glede ruskega plina naj bi veljala enaka logika.

V EU sicer večji uvoz ameriškega plina obravnavajo v kontekstu uresničevanja načrta za večjo raznovrstnost (diverzifikacijo) preskrbe z energijo. V EU okoli 156 milijard kubičnih metrov ali 40 odstotkov uvoženega zemeljskega plina prihaja iz Rusije. Velika dobaviteljica je še Norveška, sledijo Alžirija, Katar, Libija. Pri LNG so ZDA postale tretji največji dobavitelj.

Evropski komisar za energijo Arias Miguel Cañete napoveduje, da naj bi do leta 2023 še podvojili uvoz utekočinjenega plina iz ZDA. Na vseh koncih Unije se pospešeno gradi infrastruktura za uvoz LNG. Bruselj kot zadnja večja projekta obravnava širjenje terminala v kraju Świnoujście na Poljskem in investicijsko odločitev o gradnji terminala na Krku.