Srbski in kosovski predsednik Aleksandar Vučić in Hashim Thaçi z idejo o novi razmejitvi med državama pripravljata domačo javnost na pravno zavezujoč dogovor med Beogradom in Prištino. Nerealno bi bilo pričakovati, da je mogoče izolirati posledice zamenjave ozemelj. V regiji bi bili tarči separatistov BiH in Makedonija.

Čeprav vztrajanje na stališčih, da je Kosovo del Srbije ali da je Kosovo mednarodno priznana država, ne prinaša izhoda iz pogajalske slepe ulice, je malo verjetno, da bo dejansko prišlo do zamenjave ozemelj ali do popravkov meja med Srbijo in Kosovom. Thaçi nima podpore niti med koalicijskimi partnerji na čelu s premierjem Ramushem Haridanajem, Vučiću pa poleg opozicije in srbske pravoslavne cerkve nasprotujejo tudi Srbi na Kosovu. Prvi pogoj za sprejemljivost takšnega scenarija bi bil, da se državi sami dogovorita za rešitev ter da se odpovesta nasilju in obvežeta, da bosta dogovor potrdili na referendumu.

Selektivna pravica do neodvisnosti

Politični predstavniki EU in ZDA so leta vztrajali na stališču, da bi vsakršna sprememba meja v vnetljivi regiji lahko zanetila nasilna prizadevanja za spremembo drugih meja. Sodeč po nekaterih izjavah, Berlin in Washington nista več na istem bregu. Spreminjanje mej na Balkanu bi lahko odprlo Pandorino skrinjico. Poznavalci opozarjajo na nevarnost, da bi v primeru zamenjave ozemelj nastali etnično bolj čisti državi, kar bi lahko vplivalo na okrepitev odcepitvenih teženj v BiH in med Albanci v Makedoniji.

Če lahko postane Preševo del Kosova, zakaj ne bi postalo tudi Tetovo. Če je lahko Kosovska Mitrovica del Srbije, zakaj ne bi bila tudi Banjaluka. Gre za igro z ognjem, ki bi lahko imela nepredvidljive posledice za BiH in Makedonijo. Piromanski projekt bi lahko izzval verižno reakcijo Srbov in Hrvatov v BiH ali Albancev v Makedoniji, ki bi prav tako lahko zahtevali korekcije meja. Njegovi nasprotniki opozarjajo, da bi se regija vrnila v devetdeseta, ki jih je zaznamovalo prelivanje krvi. Velikosrbske sanje spodbujajo tudi večno idejo o veliki Albaniji. Ideja o etnični homogenosti je v polpretekli zgodovini pripeljala do etničnega čiščenja, množičnih pobojev in genocida na Balkanu.



Zahodne sile niso nikoli logično odločale o tem, katere politične skupnosti imajo pravico do neodvisnosti in katere ne. Meje so pogosto definirale tudi s silo. Ker niso bile dosledne, so Črni gori dovolile referendum o neodvisnosti, ki je uspel za las, Kosovu je večina priznala pravico do enostranske razglasitve neodvisnosti, zamisli Republike srbske (RS), da bi se združili s Srbijo pa so zatrli v kali. Tudi zato, ker niso želele imeti muslimanske države sredi Evrope.

Ideologija o večnacionalnih državah

BiH povzroča največjo zaskrbljenost, ker Srbi in Hrvati ne želijo biti pod upravo Sarajeva, tako kot Albanci na Kosovu niso želeli biti pod upravo Beograda. Predpostavka, da bi bila delitev Kosova nevaren precendens za BiH, je po mnenju zagovornikov ideje vsaj delno sporna. Njena nadaljnja usoda je veliko bolj odvisna od notranjepolitičnih in širših geopolitičnih razmer kot od usode Kosova. Navsezadnje bi lahko delitev Kosova povzročila, da bi v BiH, kjer imajo glavno besedo nacionalisti, presegli dolgoletno pat pozicijo. V bošnjaški skupnosti bi se nemara prebili v ospredje pragmatični politiki, ki bi resno vzeli Srbe in Hrvate ter postavili ceno za njihovo večjo avtonomijo.

Če bi padla nedotakljivost meja, bi morda dolgoletni sovražniki rešili spore mirno s pogajanji in ne na bojišču. BiH bi dobila priložnost, da se v korist vseh njenih narodov razvije kot države. To bi lahko koristilo tudi Makedoniji, kjer so Albanci jasno povedali, da ne želijo biti državljani drugega razreda. Politiki v Skopju bi morali določiti ceno za še večjo avtonomijo Albancev, ne glede na strah pred veliko Albanijo. Če bi Srbija priznala Kosovo, bi Priština vzpostavila tesnejše odnose s Tirano, kar bi lahko vodilo v združitev Albanije in Kosova. Postavilo bi se vprašanje, ali imajo Albanci na Kosovu in v Albaniji pravico do skupne nacionalne in etnično bolj ali manj čiste države, če si tega želijo, ali je nimajo?

Takšen razvoj dogodkov bi prej ali slej pripeljal do propada ideologije o večnacionalnih državah v regiji. Tudi zato bo Balkan najverjetneje ostal laboratorij za družbene eksperimente. To najbrž tudi pomeni, da bo zlasti BiH še dolgo tavala v politični slepi ulici, gospodarsko stagnirala in si neuspešno prizadevala za članstvo v EU.