Pas in cesta, ovita v svilo

Ko obstaja izbira med vzeti denar ali se mu odreči, se ljudje vedno odločijo za prvo opcijo. S to preprosto logiko je profesor Joshua Eisenman z univerze v Teksasu pojasnil uspeh kitajske pobude (gospodarskega) pasu in (svilne) ceste.

Ne glede na vse pogostejše slutnje, da je veliki projekt s podpisom kitajskega predsednika Xi Jinpinga osebno zgolj dolžniška past, s tem pa tudi prefinjena oblika sodobnega kolonializma, se je drugi forum za mednarodno sodelovanje vzdolž pasu in ceste v soboto uspešno končal. Medtem ko se je prvega foruma v Pekingu pred dvema letoma udeležilo 29 voditeljev držav, se jih je tokrat zbralo 37. In ob tem je vsekakor pomembno poudariti, da so med novimi podpisniki memoranduma o sodelovanju tudi tri članice Evropske unije: Italija (celo kot prva članica kluba G7, ki se je pridružila pobudi), Ciper in Luksemburg. K pobudi je v soboto formalno pristopila tudi Švica, kar je poseben dokaz vse večje privlačnosti tega projekta.

»Kot da gradimo skupno hišo«

Na sklepnem srečanju z novinarji je Xi v soboto objavil, da je bila med vrhunskim srečanjem podpisana vrsta sporazumov v skupni vrednosti 64 milijard dolarjev, kar kaže, da se količina poslov tudi v okviru te pobude pospešeno širi. Do zdaj je bilo namreč v projekte, ki so povezani s pasom in cesto, vloženih 90 milijard dolarjev – z več sto milijardami »ohlapnih« naložb, glede katerih bo potrebno še veliko pogajanj in politične volje, da bi jih na koncu uresničili.

Prav zaradi tega, ker se je na svilni cesti, ki naj bi povezala Azijo, Evropo, Afriko in Latinsko Ameriko, pojavila vrsta ovir v obliki sumničenj, kam v resnici vse to pelje, je Xi tokrat spremenil besednjak. Vztrajal je pri tem, da morajo biti vsi projekti vzdolž pasu in ceste zeleni in kakovostni, s tem pa tudi dolgoročno trajnostni, in da mora imeti celotna pobuda močan večstranski značaj, kar pomeni, da bodo imeli od nje korist vsi – in ne samo posamične države. »Kot da gradimo skupno hišo,« je dejal kitajski predsednik.



»Medtem je pobuda pasu in ceste postala ime za vse,« pravi Eisenman. »Ko se vprašamo, ali bo ta pobuda uspešna, se pravzaprav sprašujemo, ali bo uspešna Xi Jinpingova zunanja politika.« Prav zaradi tega se je Xi odločil, da ne bo dopustil, da bi se pas in cesta spremenila v geopolitičnega čakajoč Godota. Spremenil je retoriko, naravnal objektiv, izostril cilje, zajel širši spekter držav, vključenih v pobudo, in zdi se, da je pripravljen na novo fazo svojega velikega projekta.

V tej novi fazi je najpomembneje, da čim več držav občuti konkretno korist od tega, ker so dopustile, da se svilna cesta dotakne njihovih pristanišč in da gospodarski pas poteka čez njihova dvorišča. Tako je bilo tudi med tem forumom večkrat poudarjeno, da grško pristanišče Pirej ni sodilo med prvih petnajst najbolj prometnih pristanišč na svetu, vse dokler ni vanj vstopila kitajska korporacija Cosco. V malce več kot desetih letih je Pirej pristal na šestem mestu seznama najbolj prometnih pristanišč.
Omenjali so tudi srbsko Železarno Smederevo, ki je bila tik pred bankrotom, ko jo je leta 2016 kupila kitajska družba HBIS. Danes je železarna ena največjih srbskih izvoznic.

Širok prostor za dolgoročno vizijo

Prav tako je treba opaziti, da se pobuda pasu in ceste vse bolj prepleta z drugimi večstranskimi forumi. Med drugim je tesno povezana s forumom 17+1, ki zajema 16 držav Srednje in Vzhodne Evrope, od nedavnega tudi Grčijo – ter Kitajsko. V pobudo pasu in ceste se vse bolj umeščajo tudi strateški interesi velikih sil. Na pravkar končanem forumu je bil tako glavni gost ruski predsednik Vladimir Putin in posebej je poudaril, da je njegova država pripravljena v celoti podpreti vsakega od projektov znotraj pobude in da se bodo s tem dodatno okrepili kitajsko-ruski odnosi.

»Naraščanje protekcionizma, nezakonite sankcije, ki ne upoštevajo varnostnega sveta ZN, in celo trgovinske vojne – vse to upočasnjuje svetovno gospodarstvo in povzroča nove spore,« je v Pekingu opozoril Putin. Pas in cesta pa po drugi strani odpirata širok prostor za dolgoročno vizijo, ki povezuje svet v skupnem interesu miru in razvoja.