Oster spopad na desnici se nadaljuje

Ponovljene izraelske parlamentarne volitve (še) niso prinesle jasnega zmagovalca. Čeprav se zdi, da večni Benjamin Netanjahu nima skoraj nobenih možnosti za sestavo vladne koalicije, ga še ni mogoče odpisati. Prav tako ne možnosti velike koalicije Likuda in Modro-belega zavezništva, ki je pod vodstvom glavnega Netanjahujevega konkurenta Benija Ganca prejela največ glasov in 33 sedežev v novem sestavu 120-članskega izraelskega parlamenta (kneset).
 

Kdo je zmagovalec na izraelskih parlamentarnih volitvah?

Glede na to, da si je Modro-belo zavezništvo pod vodstvom Ganca, nekdanjega načelnika generalštaba izraelske vojske, v novi sestavi kneseta zagotovilo dva poslanca več od Netanjahujevega Likuda, bi bilo lažje reči, da je Netanjahu izgubil volitve, kot pa, da je Ganc – zmagal. Netanjahu je bil vedno mojster sestavljanja vladnih koalicij in političnega preživetja. Tokrat je to zanj ključno, saj bi se lahko ob morebitni izgubi imunitete zaradi treh obtožb o korupciji kmalu znašel za zapahi.
 

Kakšna bi lahko bila nova vladna koalicija?

Možnosti je več: izraelski predsednik Reuven Rivlin se bo s strankami začel pogovarjati v ponedeljek, časa za sestavo nove vlade je štiri mesece. Trenutno se zdi najbolj verjetno, da bo vlado začel sestavljati Ganc. V njej bodo gotovo sodelovali nikoli šibkejši laburisti (delavska stranka) in Demokratična zveza. Združena arabska zveza, ki je zaradi visoke arabske volilne udeležbe (60 odstotkov) in jasnega političnega nastopa dobila kar 13 poslanskih sedežev, je sodelovanje v (prav tako) desni in nacionalistični vladi odklonila. Za Gančevo mandatarstvo bo ključna podpora nekdanjega obrambnega in zunanjega ministra ter vrsto let ključnega Netanjahujevega zaveznika Avigdorja Libermana, skrajnega desničarja, ki je s svojo stranko Izrael je moj dom na volitvah prejel osem poslanskih mest.

Liberman, za katerega so prej glasovali večinoma Izraelci ruskega (sovjetskega) porekla, je tokrat dobil tudi nekaj podpore iz izraelskih iz dneva v dan bolj ozkih liberalnih krogov. In to zato, ker se je med sestavljanjem vladne koalicije po aprilskih volitvah uprl zahtevi ultraortodoksnih Judov po ohranitvi privilegija, da jim ni treba služiti vojaškega roka. To je bil trenutek razpada ključnega dvojca izraelske desnice.

Druga možnost je še en Netanjahujev teflonsko-politični čudež. Tretja pa – o tej se veliko govori, a se zdi malo verjetna – je sestava velike vladne koalicije, v kateri bi sodelovala Modro-belo zavezništvo in Likud, in to pod Netanjahujevim vodstvom. Ganc je to možnost vnaprej zavrnil. A morda je bila to le retorika.


 

Ali obstaja možnost, da vlade ne bo in bodo morali Izraelci ponovno na volišča?

Obstaja, a ni velika. Še ene volitve bi dejansko najbolj ustrezale Netanjahuju, ki bi si tako izboril podaljšek podaljška ter nekaj manevrskega prostora, ki bi mu omogočil nadaljevanje političnega manipuliranja in, predvsem, ustvarjanje kriznih razmer, v katerih se počuti najbolje – tokrat je pozival k vojni z Iranom, zaostril odnose z Libanonom, obstreljeval območje Gaze in napovedal uradno priključitev doline reke Jordan, dela okupiranega Zahodnega brega. Ganc bo na drugi strani naredil vse, da mu bo tokrat vendarle uspelo sestaviti vlado. Če mu ne bo, bo izgubil soliden del politične kredibilnosti – ne gre pozabiti, da je tudi tokrat, tako kot aprila, razglasil svojo volilno zmago.
 

Kaj nam ponovljene volitve povedo o izraelski politiki in volilnem telesu?

Ne glede na tesen rezultat in oster spopad za mandatarstvo Izrael (judovski del prebivalstva) ni politično razdeljena družba: tri četrtine volivcev in volivk je tudi tokrat podprlo desne in skrajno desne stranke, med katere je zaradi nacionalističnih in rasističnih stališč ter neomajne podpore državi apartheida treba umestiti tudi Modro-belo zavezništvo. Priča smo spopadu na desnici. Izraelska politična levica je že dolgo klinično mrtva. Zveza arabskih (palestinskih) strank je tokrat dobila več glasov – in poslanskih sedežev – od tradicionalne izraelske levice in novih levičarskih gibanj skupaj. Če se izraelska levica ne bi povezala, ne bi prestopila parlamentarnega praga. Pomembna sprememba je uspeh arabskih strank, ki so končno nastopile z enotnim glasom.