Odkrili dokazne fotografije nacističnega pomagača Johna Demjanjuka

Sodišče v Münchnu je leta 2011 takrat 91-letnega Ukrajinca Johna Demjanjuka obsodilo na pet let zapora zaradi pomoči pri poboju najmanj 28.000 Judov v nacističnem taborišču smrti Sobibor na Poljskem v letu 1943. Demjanjuk je bil menda tam zloglasni prostovoljni paznik z nadimkom Ivan Grozni.

Toda njegova münchenska obsodba ni nikoli postala pravnomočna, ker je nekaj mesecev po končanem sojenju umrl in vse do smrti zanikal, da bi bil sploh kdaj paznik v nacističnem taborišču. Zdaj so v Nemčiji odkrili fotografije, ki dokazujejo, da je prav on bil zloglasni Ivan Grozni, poroča nemški Die Welt. 
 

Na novo odkrite fotografije razkrivajo stare zločine

Na dan je namreč prišla zapuščina Johanna Niemanna, ki je bil v letih 1942 in 1943 namestnik komandanta taborišča smrti Sobibor, v tej zapuščini pa je bilo med drugim tudi okrog 350 fotografij, ki na novo razkrivajo brezobzirno nacistično reševanje »judovskega vprašanja« v treh nacističnih taboriščih na Poljskem – v Sobiborju, Belzecu in Treblinki. Na fotografijah je mogoče videti tudi Johna oziroma Ivana Demjanjuka v vlogi paznika v Sobiborju.

Fotografije in knjigo z njihovimi reprodukcijami bodo javnosti predstavili 28. januarja v Berlinu, že zdaj pa so postale potrditev, da je Ukrajinec, ki se je tako dolgo izmikal roki pravice, v resnici bil Ivan Grozni.
 

Razvili so novo metodo množičnega pobijanja

Tri nacistična taborišča v okupirani Poljski so nastala kot del akcije Reinhardt, s katero so hoteli nacisti čim hitreje in čim bolj učinkovito pobiti čim več evropskih judov. Najodgovornejši v tej akciji je bil slovenski rojak in visoki oficir SS Odilo Globočnik. Za hitro odstranjevanje poljskih judov so v Belzecu leta 1942 postavili taborišče, v katerem je bilo prostora za do 11.000 ljudi.

Tu je komandant taborišča Christian Wirth razvil novo metodo hitrega pobijanja, ki so jo pozneje povzeli v številnih drugih taboriščih – taboriščnike so v plinskih celicah zastrupljali z ogljikovim monoksidom.

Na začetku je vodstvo taborišča kupovalo industrijsko proizvedeni plin v jeklenkah, da bi znižali stroške, pa so pozneje v bližini plinskih celic vgradili motor ruskega tanka in njegove izpušne cevi napeljali v celice. Skupino za skupino pripeljanih judov so v celice spravljali pod pretvezo, da se morajo ob prihodu stuširati.


 

Dvajset esesovcev in sto petdeset paznikov

Taborišče Belzec je vodilo samo okrog dvajset esesovcev in nemških policistov, da je proces pobijanja tekel gladko in nemoteno, pa jim je pomagalo okrog sto petdeset prostovoljnih paznikov, večinoma bivših zapornikov. Med njimi je bil, kot je zdaj brez dvoma dokazano, tudi Ivan Demjanjuk.

Nemec je po vojni pobegnil in celo dobil ameriško državljanstvo, vendar so ga odkrili izraelski agenti in Združene države Amerike so ga leta 1986 izročile Izraelu. Tam so ga dve leti pozneje obsodili na smrt z obešanjem, vendar je izraelsko vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja dokazov smrtno obsodbo pet let pozneje razveljavilo.

Vrnil se je v ZDA, toda tam so mu leta 2002 odvzeli državljanstvo, menda zato, ker je v formularjih za pridobitev državljanstva lagal glede svoje nacistične preteklosti. Američani so ga leta 2009 deportirali v Nemčijo, istega leta se je proti njemu začelo sojenje v Münchnu, ki se je z nepravnomočno obsodbo končalo leta 2011.