Od predvolilnega trika do vojnega konflikta

Nedeljski referendum v Venezueli, napovedan kot posvetovalni, se je po objavi izidov spremenil v grožnjo za mir v Latinski Ameriki. 95 odstotkov državljanov se je izreklo za priključitev dveh tretjin sosednje Gvajane, območja Esequibo, ki so ga Venezueli tedanje velesile vzele konec 19. stoletja in ga podarile Veliki Britaniji. Predsednik Nicolás Maduro je podporo volivcev prevedel v poenotenje Venezuelcev o edinem vprašanju, ki državljane še lahko povezuje. Gre za trik pred predsedniškimi volitvami, ki bi se lahko spremenil v vojni konflikt.

Zgodba, ki se zdaj nevarno zapleta, se je začela leta 1811, ob osvoboditvi Venezuele izpod španske krone. Območje Esequibo, ki leži med rekama Orinoko in Esequibo, je pripadlo Venezueli, pozneje si ga je s pomočjo Nizozemcev prisvojila angleška krona. Caracas se svoji suverenosti nad tem ozemljem ni nikoli odrekel. Ko se je leta 1966 osamosvojila tudi Britanska Gvajana, je bil podpisan ženevski dogovor, ki je upošteval, da je ozemlje Esequibo sporno, rešitev pa ni ponudil.

V Gvajani je takoj po odkritjih neskončnih bogastev v Esequibu zavladal strah, da se bo Venezuela polastila več kot dveh tretjin njihovega ozemlja. FOTO: Leonardo Fernandez Viloria Reuters

Odnosi med Caracasom in Georgetownom so bili vedno napeti, apetit Caracasa pa vedno opazen. Malo mirneje je bilo le v času Huga Cháveza, ki je imel večje načrte, nameraval je razširiti venezuelsko oblast na dobršen del karibskega prostora, ne samo na Esequibo. To se ni zgodilo, Chávez je umrl, njegovi nasledniki z Nicolásom Madurom na čelu so državo do konca zavozili.

Apetiti po Esequibu so se neskončno povečali, ko so strokovnjaki odkrili, da so tam ob velikanskih nahajališčih zlata, bakra, diamantov in vsega drugega tudi največje svetovne zaloge nafte, tesno povezane z novimi venezuelskimi zalogami na vzhodu države. Venezuelsko črno zlato leži na skrajnem severozahodu države, na območju Maracaiba.

Strah v Gvajani

Apetiti po Esequibu so se neskončno povečali, ko so strokovnjaki odkrili, da so tam ob velikanskih nahajališčih zlata, bakra, diamantov in vsega drugega tudi največje zaloge nafte na svetu. Foto wikipedija

V Gvajani je takoj po odkritjih neskončnih bogastev v Esequibu zavladal strah, da se bo Venezuela polastila več kot dveh tretjin njihovega ozemlja, kjer na 160.000 kvadratnih kilometrih živi samo 130.000 ljudi. Meji na Brazilijo, prek Esequiba je v brazilsko zvezno državo Roraima letos prebegnilo okrog 50.000 nezadovoljnih in obubožanih Venezuelcev. Brazilija je ob napovedi referenduma posegla kot posrednica, saj se boji nemirov v soseščini in na vsej celini. Na mejo je zadnje dni poslala tudi vojsko, ki ozemlje težko nadzira, saj je v veliki meri neprehodno.

Na referendumu, ki ga je v želji, da bi si opomogla po dolgih letih spopadov z opozicijo, razpisal Nicolás Maduro, so državljanom postavili pet vprašanj. Glavna so bila, ali se strinjajo, da Venezuela ustanovi novo zvezno državo Guayana Esequiba, da vsem tamkajšnjim prebivalcem podelijo venezuelsko državljanstvo, pa tudi, da Venezuela ne prizna pristojnosti mednarodnega sodišča v Haagu.

Venezuelci so se v referendumu strinjali o edinem vprašanju, ki državljane še lahko povezuje. FOTO: Federico Parra/AFP

Gvajana je v škripcih. Nekdanja britanska kolonija, miniatura v primerjavi z Venezuelo (veliko skoraj milijon kvadratnih kilometrov in s skoraj 30 milijoni prebivalcev), bi v primeru venezuelske aneksije Esequiba izgubila 70 odstotkov teritorija, na preostalem delu pa bi ostala večina od njenih 800.000 prebivalcev.

Najbolj zaskrbljena za mir v soseščini je Brazilija, ki že poskuša delovati kot posrednica, zavedajoč se, da se Esequibo v vsakem primeru spreminja v največje svetovno naftno polje. Ameriški Exxon­Mobil je po dosedanjih podatkih odkril 11 milijard sodčkov veliko nahajališče, za črpanje se je pri Gvajancih uspešno pogajal tudi francoski Total. Iz vsega skupaj ne bo nič, dokler se sosedi ne bosta pogodili, saj se nahajališče razprostira na obeh straneh meje.