»Notre Dame je srce francoske identitete«

Silovit požar je včeraj domala uničil Noter Dame. Edvard Kovač, univerzitetni profesor, teolog in predavatelj, je ob tej strašni izgubi najprej izrazil upanje, da bo gasilcem nekako le uspelo ustaviti plamene. Francozi se kot narod identificirajo s svojimi simboli in Notre Dame je eden njihovih največjih. Simbol svetlobe in znanja, je povedal Kovač, ki je na Pariz in Francijo zelo navezan.

Kaj je bila vaša prva misel, ko ste izvedeli, da gori eden od simbolov Pariza?

Človek je neizmerno prizadet, ko gori eden od simbolov ne le francoskega krščanstva, ampak Francozov nasploh! Njihove arhitekture, želje po lepoti, svobodi. Na »Našo ljubo gospo v Parizu« so ponosni prav vsi prebivalci Francije. Drugo vprašanje je, zakaj se je to zgodilo. Govoril sem s prijateljem iz Pariza, specialistom za kulturo, ki je dejal, da je težava to, da se je vnel majhen stolpič, katerega ostrešje je staro. Les v njem je zelo suh.

Notre Dame je bistvo francoske misli, filozofije. Francoska družba je znana po tem, da neizmerno ceni lepoto, arhitekturo, znanje.

Francoska srednjeveška misel je stremela po lepoti, svetlobi. Gotiko so razvili prav zaradi te nujnosti po svetlobi. Katedrale so v srednjem veku pognali kvišku, okna razprostrli po čim večji površini, da bi vstopila svetloba. Tako se je rodila gotika. V 14. stoletju so se razcvetele srednjeveške univerze, ki so dale avtonomijo človeškemu razumu. Srednji vek je pripravljal teren za razsvetljenstvo, ki je za Francoze bistvo. In še nekaj je zelo pomembno, ko govorimo o Notre Dame. Z razsvetljenstvom so se rodile človekove pravice, socialna misel, rodila so se javna dela, pri gradnji so sodelovali vsi. Še tako nevedni so radi vstopali v to svetišče svetlobe in miru.

V Franciji je veliko gotskih katedral, a Notre Dame je vendarle ena sama.

Marijinih cerkva je po državi veliko. Francoska duša združuje znanost, matematiko, fiziko na eni strani ter lepoto srca, ki jo daje Marija kot simbol ženskosti in nežnosti na drugi strani. Ta nežnost seva iz barvitih oken Notre Dame.

S čim bi lahko primerjali to izgubo, ki grozi Franciji in svetovni kulturi?

Upajmo, da ne bo izguba. Za zdaj je nevarnost. Morda bodo ogenj lahko pravočasno pogasili in popravili, kar bo mogoče popraviti. Je pa to res simbol Evrope. Simbol duha in znanosti, združitev lepote in duhovnosti. Simbol duha, ker človek hrepeni po presežnem, neizrekljivem. To je vrhunec umetnosti, arhitektura, ki je sestavljena tako, da je človek vzhičen nad njeno lepoto. Okoli 850 let star spomenik je res presežek naših zmožnosti in hrepenenja po nečem lepem. Gre za bistvo človeka. Že Aristotel je govoril, da je človek telo, duša in duh. Ta arhitektura predstavlja vse to, kar človek je. Notre Dame je srce francoske identitete.

So pa to preizkušnje, ki nas opomnijo, kaj vse imamo. A šele, ko to izgubimo.

Temu bi se lahko izognili. Kolega iz Francije mi je povedal, da je do požara prišlo zaradi nezgode, nerodnosti. Za te simbole in 850 let staro lepoto ne znamo skrbeti in jo ohraniti. Francoski pregovor pravi: Kdor ljubi, ta ne šteje. Ministrstvo za kulturo ni dalo dovolj sredstev za vzdrževanje katedral in pravočasno obnovo in Francozi se že zdaj počutijo krive. Kaj smo naredili, zakaj jih nismo zaščitili prej? Oni sicer dajo veliko na državne spomenike. A žal vedno pride tisti stavek: Ljubil sem, vendar ne dovolj.

Ta vendar zaboli, kajne?

Da. In to ni pretirano, ker se Francozi res v popolnosti poistovetijo s svojimi simboli. Vse je odvisno od tega, kako načet bo kamen. Kamnoseških mojstrov, kakršni so bili v preteklosti, ni oz. jih je vse manj. Leta 1966 je sicer Andre Malreaux na pobudo Charlesa de Gaulla ukazal očistiti Notre Dame. In so jo. Negovali so jo, ne zanemarjali. In res se vedno, ko se zgodi nekaj takšnega, vprašamo, ali bi to lahko preprečili. To je naš opomin, da se zavemo, da imamo marsikaj lepega. Če se nekatere stvari zlomijo, uničijo, zažgejo, jih ni mogoče popraviti.