Nezadovoljstvo študentov se je sprevrglo v kritiko albanske vlade

Študentski protesti v Tirani, Elbasanu, Draču in Korči, ki so usmerjeni proti celotnemu strankarskemu establišmentu v državi, vse bolj spominjajo na albansko revolucijo v letih 1990 in 1991. Podobni množični protesti so se doslej v Albaniji končali z neredi, ranjenimi in mrtvimi.

Protesti trajajo že ves december, albanska javnost pa še ni videla, da bi več deset tisoč demonstrantov po končanih protestih pobiralo smeti in čistilo prizorišče. Albanski študenti že več mesecev zahtevajo od vlade razveljavitev zakona o visokošolskem izobraževanju, znižanje visokih šolnin, boljše razmere v študentskih kampusih in praznih knjižnicah ter celovito reformo univerzitetnega študija. Protestirajo tudi proti razbohoteni korupciji, z blokadami cest pa opozarjajo na splošno revščino v državi in visoke cene pogonskih goriv.

Primerjava s padcem komunizma

Nezadovoljstvo študentov se je postopoma sprevrglo v splošno kritiko albanske vlade pod vodstvom Edija Rame. Študenti so s protesti dosegli, da je Rama vprašanje izobraževanja zastavil kot prioriteto, čeprav je sprva pozival le na dialog, proteste pa je označil kot klofuto visokošolski politiki v državi. Študentje zavračajo dialog z Ramo, dokler vlada ne bo razveljavila zakona o visokošolskih ustanovah. Sporni zakon je predsednik Iljir Meta že poslal v parlament v revizijo.

S protesti skušajo pridobiti vse stranke – ne glede na njihov politični predznak. V opozicijski konservativni Demokratski stranki so proteste primerjali s protesti albanskih študentov intelektualcev, delavcev in mladine v letih 1990 in 1991, ki so takratni komunistični režim v državi prisilili v uvedbo večstrankarskega sistema. V Socialističnem gibanju za integracijo so proteste označili kot lekcijo demokraciji, v študentih pa vidijo prihodnje politične voditelje.

Plenjenje kokošjih jajc v kurnikih

Študenti skušajo preprečiti, da bi politiki izkoristili proteste za svoje cilje. Zato odločno zavračajo kakršnokoli sodelovanje s katerokoli od političnih strank. Opozicijo so pozvali, naj se vrne v parlament in se posveti propadlemu zakonu o visokošolskih ustanovah. Albanska opozicija, ki je šest mesecev bojkotirala delo parlamenta, je to tudi storila. Namesto da bi se lotila reševanja študentskih zahtev, je raje sejo parlamenta sprevrgla v konflikt, ker so njihovi poslanci skušali premierja obmetavati z jajci. Ali kot je komentiral Rama: »Poslanci opozicije so zapravljali čas v kurnikih s posiljevanjem kokoši in plenjenjem jajc.«

Študenti so prebudili Albance iz zimskega spanja in v njih vzbudili upanje, čeprav so nekatere njihove zahteve težko uresničljive. To zagotovo velja za zahtevo, naj vlada nameni pet odstotkov BDP za izobraževanje. Mnogi si tudi želijo, da bi iz študentskega gibanja zrasla nova sodobna stranka, ki bi se brez fige v žepu spopadla s korupcijo in splošno revščino.