Ko je bil predsednik Donald Trump pred letom in pol na obisku na Kitajskem, je gostitelja Xi Jinpinga poimenoval kralj. »Nisem kralj, jaz sem predsednik,« se je branil Xi. »Vi ste dosmrtni predsednik in ste zaradi tega kralj,« je vztrajal Trump, ki je ta teden zatrdil, da je Xiju prav to laskanje zelo ugajalo.

S Xijevega zornega kota je problem v tem, da Trump tudi s kralji predvsem posluje. Tako je v četrtek sporočil, da se bo s kitajskim predsednikom srečal le, če bo sklenjen trgovinski sporazum. V Washingtonu se je končal še en krog pogajanj o tem in ameriški predsednik je bil optimističen. »Zelo hitro napredujemo,« je dejal.

Ob njem je v Ovalni pisarni sedel kitajski namestnik premiera in glavni trgovinski pogajalec Liu He, ki je bil videti izčrpan. To je bil deveti krog pogajanj v štirih mesecih. Hkrati naj bi bil to zadnji krog pred srečanjem predsednikov, na katerem naj bi odpravili nevarnost trgovinske vojne. Vsaj za nekaj časa.



To ni zgolj dvostranska izmenjava in odprava – ali, če sporazum ne bo sklenjen, zvišanje – ameriških carin za 220 milijard evrov kitajskega blaga, ampak tudi pomemben jeziček na globalni tehtnici, ki bi se lahko prevesil na stran rasti ali recesije, odvisno od izida pogajanj. Kitajsko-ameriška trgovinska vojna bi povzročila veliko škodo obema državama pa tudi celotnemu svetu. »Dogovorili smo se že veliko več od tistega, o čemer se še moramo dogovoriti,« je dodal Trump. »Komaj čakam, da se s Xijem sestaneva. Prišel bo sem.«
 

Bela hiša ali Mar-a-Lago?

Za zdaj še ni jasno, ali se bosta predsednika sestala v Beli hiši ali v letovišču Mar-a-Lago, kjer se je »fantastičen odnos« med njima začel pred dvema letoma ob čokoladni torti na koncu družinske večerje. Dodatna pogajanja bi utegnila trajati še mesec dni, in čeprav so ameriški viri zatrdili, da je kitajska stran tokrat popustila še pri nekaterih stvareh, je še vedno kamen spotike izvajanje sporazuma.

Trump je napovedal, da se bo o podrobnostih na štiri oči pogovarjal z Liujem, ki je, kot je dejal, »postal dober prijatelj« in mu ameriška stran zaupa, ker vidi v njem odločnega zagovornika sistemskih reform v lastni državi.



Sporazum je nujen, so poudarili analitiki, že zato, ker je carinska vojna najprej bolj vplivala na kitajsko gospodarstvo, pozneje pa močneje na upočasnitev ameriške rasti. Edina ugotovitev, ki jo je za zdaj mogoče izluščiti, je, da sta dve največji gospodarstvi na svetu preveč odvisni drugo od drugega, da bi se lahko brez težav ločili.

Kitajska bo privolila v vsako zahtevo za povečanje uvoza ameriškega blaga. Ali bo privolila v ameriško vztrajanje pri strukturnih in sistemskih spremembah, bo odvisno od ocene dveh dejavnikov: nevarnosti, da bi enega od največjih trgov zaprli za kitajsko blago, kar bi dodatno znižalo stopnjo gospodarske rasti, in tveganja, da bi, če bi ta dejansko začela reformirati svoj kapitalistični komunizem, to ogrozilo politične temelje kitajskega sistema.

Kitajska je občutno zmanjšala svojo odvisnost od izvoza, ki je v njenem bruto domačem proizvodu leta 2005 znašal 36 odstotkov, zdaj se je ta delež zmanjšal na manj kot 20 odstotkov. To je dodaten razlog za pričakovanje, da bodo sprejeli sporazum. Trump namreč nima v rokah tako močnih adutov, kot je mislil. Konec koncev je morda Xi kljub vsemu kralj.