V nadaljevanju preberite:

»Z uporabo razigrane inteligence so najuspešnejši od vseh sesalcev eksploatirali okolje, da bi pridelali hrano za nenehno rastočo populacijo. Namesto da nadzorujemo okolje v prid populacije, je morda skrajni čas, da začnemo nadzorovati populacijo, da bi dopustili preživetje okolja.« Te besede velikega britanskega biologa in zgodovinarja narave sira Davida Attenborougha so v minulih desetletjih odzvanjale v glavi vsakega člana naše velike družine, ki se je do okolja in ne nazadnje do naše edine skupne hiše vedel z globoko zavestjo inteligentnega Zemljana in poudarjeno odgovornostjo do samega življenja.

Ob svetovnem dnevu populacije, ki ga danes zaznamujemo s prgiščem vprašanj v glavi, se mi pred očmi vrti dilema, kaj točno pomeni »nadzorovati« človeško populacijo, kajti prvo, kar mora pasti na pamet nekomu, ki je večino življenja preživel na Kitajskem, in to v času, ko je ta država prevzela nase misijo zmanjševanja rodnosti, je prav to: nadzorovati število ljudi, ki hodijo po izčrpanem planetu.

Letos je to tema svetovnega dneva populacije: »Svet z osmimi milijardami: k trajnostni prihodnosti za vse – izkoriščanje priložnosti in zagotovitev pravice in izbire za vse«. Že tam nekje v letošnji jeseni se bo verjetno v Indiji rodil osemmilijardti član ali članica človeštva, in če upoštevamo, da smo sedem milijard dosegli pred samo enajstimi leti, bi se lahko vprašali, koliko je pravzaprav prostora na planetu in koliko nas lahko na njem živi, a da bomo vsi siti, da bomo imeli dovolj vode, da bo za nas dobro poskrbljeno in da bomo seveda kolikor toliko enakopravni v prizadevanjih, da živimo kot srečni ljudje. Kar koli že naj bi to pomenilo.