Preveliki in premajhni

Si lahko preveč številen? Si lahko premalo? Ali drugače, koliko prebivalcev naj ima idealna država? To vprašanje je velikokrat neizrečeno, toda večkrat iz ozadja usmerja javne debate. In teh debat je v zadnjem času veliko, od posledic vzpona novih velesil z več kot milijardnim prebivalstvom, Kitajske in Indije, do prizadevanj dveh večmilijonskih narodov, Kataloncev in Škotov, za dosego neodvisnosti od nekdanjih velesil, Španije in Velike Britanije. Pa je to le začetek seznama separatističnih gibanj. Vprašanje, koliko prebivalcev je najbolje imeti, kroji tudi prepire o obsegu socialne države, staranju prebivalstva, integraciji beguncev in gospodarskih migrantov.

Pri vsem tem je osupljivo, kako staro vprašanje je to. In koliko nenavadnih odgovorov nanj se je že našlo. Platon, denimo, je trdil, da ima idealna država natanko 5040 državljanov. (To bi v resnici pomenilo približno 30.240 ljudi, če upoštevamo, da Platon ni štel žensk in sužnjev, ki so jim poveljevali državljani – množenje s šest v primeru starogrških demografskih številk svetuje danski filolog Mogens Herman Hansen.) Tudi Jean-Jacques Rousseau­ je modroval o najboljši velikosti države.­ Resda ni navedel tako natančne (ali nizke) številke kot Platon, je pa podobno kot on zagovarjal prednosti majhnega prebivalstva. V preveliki državi so namreč »talenti skriti, kreposti neznane, prestopki nekaznovani«.

V današnjem svetu si vprašanje o idealnem številu prebivalcev še najbolj odkrito zastavljajo na Japonskem. Eden od zvezdnikov tamkajšnjega družboslovja, Akihiko Tanaka, denimo piše o prihodnosti, ko bodo zaradi tehnološkega napredka izginile vse razlike v produktivnosti delovnih sil različnih držav, tako da bo število delavcev edino merodajno merilo za primerjavo gospodarske moči držav. Nič manj vpliven Masataka Kosaka je komentiral, da so bile Benetke »velesila z najmanjšim ozemljem in prebivalstvom v zgodovini« (morda ta obsedenost z velikostjo prebivalstva ni presenetljiva za gospoda, ki je leta 1972 zaslovel s knjigo 100 milijonov Japoncev).



Letos sta denimo ekonomista Kazuhiro Juki in Živei Cen objavila izsledke raziskave o povezavi med številom prebivalcev in gospodarsko rastjo. V splošnem velja, sta poudarila, da večje države rastejo hitreje in so bogatejše od manjših. Vendar prednost velikosti izgubi pomen (oziroma drugače, majhnost ni več pomanjkljivost), če so države odprte za mednarodne trgovinske in finančne tokove. Ali drugače, če si odprt, si torej lahko majhen. Le največji si lahko privoščijo, da so obrnjeni sami vase.

In Slovenija? Ni zaman mantra, da ima »majhno in odprto gospodarstvo«. Če veljajo ugotovitve japonskih ekonomistov, smo očitno premagali svoje omejitve. Smo samostojna, mirna in varna država, za povrhu pa še relativno premožna. A to ne pomeni, da si nam ni treba več razbijati glave z optimalno velikostjo prebivalstva. Odgovor bi nam koristil, če si želimo imeti načelno zunanjo politiko, odgovor potrebujemo, če se želimo soočiti z lastnimi demografskimi trendi, zlasti s staranjem prebivalstva, predvsem pa z lastno vlogo v Evropski uniji in v vedno bolj zapletenih odnosih med svetovnimi velesilami.

Težava je, da so si pri nas zastavili vprašanje o optimalni velikosti države predvsem tisti, ki so verjeli, da bi bila samostojna Slovenija premajhna. Najprej je bilo treba razčistiti, da to ni edini možen odgovor. In da se vprašanje splača zastavljati, tudi (in zlasti) če se zavzemaš za samostojno državo. »Pa že vidim in slišim, kako odkimujejo modre glave: 'Pa saj vendar taka mala državica ne more živeti sama zase'«, je bilo pred 85 leti zapisano v uvodnem (in nepodpisanem) članku v tedniku Slovenija. »'Premalo ima dohodkov, in kdo naj jo brani pred sovražnikom, ko pa nima dovolj vojaštva. In ... in ...' Skratka, kdor bi poslušal to modrost, bi mislil, da je za male države najbolje, da se kar najhitreje podajo velikim, ki jim bodo odvzele težavno in odgovornosti polno breme samozakonja in z brezprimerno požrtvovalnostjo in samozatajevanjem zadele na lastna pleča.« Pri tedniku Slovenija (kot pove ime, je to bilo glasilo liberalnih nasprotnikov jugoslovanstva) so nasprotno verjeli, da lahko ima tudi maloštevilno prebivalstvo uspešno državo (morda pove veliko o razliki med takratnimi in današnjimi časi, da se niso zgledovali po Švici, pač pa po Andori).

Koliko prebivalcev bi torej morali imeti, da bi bili karseda uspešni? To si mora vsaka generacija odgovoriti zase, znova. Zgodovinski odgovori so nujno slej ko prej zgodovinsko zastareli. Dokazov za to je natanko 5040, če se spomnimo Platona.