Nad plazom proslavljali konec bojev na Sutjeski

Pod vrhovi Zelengore v Dolini herojev na Tjentištu je pred spomenikom in kostnico padlih borcev potekala slovesnost ob 75. obletnici bitke na Sutjeski. Pred veličastnim spomenikom, ki predstavlja preboj partizanskih enot iz sovražnikovega obroča, se je zbralo več kot 3000 ljudi z vseh koncev nekdanje skupne države pa tudi redki preživeli borci takratne morije.

Tovarištvo ter silna volja do življenja in svobode sta v tistih majskih in junijskih dneh leta 1943 dajala moč takratnim borcem. Slovesnosti se je tokrat udeležil tudi nekdanji Titov borec in živa priča takratnih dogodkov, 96-letni Zarja Vukadinović.



Zelo dobro se spomni tistih dni, ko je s tovariši branil Ljubin grob pred sovražnikovimi juriši in ko so vrhovnemu štabu poslali sporočilo z legendarnimi besedami: »Dokler boste na Ljubinem grobu slišali streljanje iz naših pušk, se Nemci ne bodo prebili. Ko strelov ne bo več, vedite, da ni več živih proletarcev.« O tej bitki je režiser Zdravko Velimirović posnel film Vrhovi Zelengore. Nekdanji partizan Vukadinović iz Podgorice je povedal: »Takrat je bilo zelo hudo, a bili smo mladi in odločni. Kako mi je uspelo ostati živ na Ljubinem grobu, pa res ne vem.« Sogovorniku je ostalo v spominu neverjetno tovarištvo, pri čemer ni bilo pomembno, od kod si in kaj si, ampak je bil pomemben samo boj proti fašistom. O današnjem času pravi, da ni dober, saj vsak gleda zgolj nase in na svoje koristi, za druge pa mu ni mar.

Spoštljivo o partizanih

Komaj 18-letni Džorđe Čavor je prišel s skupino somišljenikov iz Črne gore in je o partizanih spregovoril zelo spoštljivo. Da presenetljivo veliko ve o Sutjeski, Neretvi in drugih bitkah na tleh nekdanje »Juge«, so poskrbeli njegovi starejši tovariši. O NOB se je učil tudi v devetem razredu osnovne šole in četrtem letniku srednje šole. Mojca Koletnik je na Sutjesko prišla naravnost iz Pliberka in je članica Zveze koroških partizanov. »Vsi partizani so se borili za iste ideale in zato sem tukaj. Kdor ne spoštuje preteklosti, nima prihodnosti,« je prepričana Korošica. Med udeleženci je bil tudi velenjski župan Bojan Kontič, ki je prepričan, da »takšnega Velenja, kjer živimo vse narodnosti nekdanje Jugoslavije v strpnosti in sožitju, in takšne Slovenije ter svobode sploh ne bi bilo brez NOB«.



Spomine je prišel obujat tudi nekdanji borec Hrvoje Mimica iz Omišlja, ki je pred Sutjesko preživel še bitko na Neretvi, pozneje pa je njegova Druga dalmatinska udarna brigada sodelovala v bojih od Mostarja in vse do Trsta. Partizani nikoli niso imeli večje izgube kot prav na Sutjeski. Srečanje borcev Mimice in Vukadinovića je bilo zelo ganljivo.

Kovačević o Kovačeviću

Na svetu morda ni veliko krajev, kjer se je zgodilo toliko pomembnih dogodkov kot prav v Dolini herojev. Od sredine maja do sredine junija 1943 je tu potekala ena največjih bitk v drugi svetovni vojni na tleh nekdanje skupne države, v kateri je sodelovalo 16 partizanskih brigad, ki jih je v operaciji Schwarz obkrožalo 127.000 pripadnikov vojaških enot Nemčije, Italije, Bolgarije, ustašev in četnikov. Od približno 22.000 partizanov jih je padlo več kot tretjina, okoli 7500 bork in borcev. V tej bitki sta življenje izgubila tudi komandant tretje brigade Sava Kovačević ter pesnik in književnik Goran Kovačić. V vasi pred Fočo smo se pogovarjali z daljnim Savinim sorodnikom Njegošem Kovačevićem. O svojem slavnem predniku je povedal, da je bil izjemno trdega značaja, pogumen, neustrašen, a tudi neusmiljen.

Niti trave niso pokosili

Kakor koli že, nekoč kultni spomenik narodnemu heroju Kovačeviću zdaj žalostno propada, okolica je neurejena in prav neverjetno se sliši, da je v Nacionalnem parku Sutjeska (NPS) s sedežem v Tjentištu zaposlenih 80 ljudi. Niti toliko se niso potrudili, da bi za ta veličastni dogodek ob 75. obletnici bojev uredili okolico spomenikov; potrgali vsaj travo iz zaraščenih stopnic, jo pokosili z brežin in popravili razsute stopnice.



Pred očmi jim razpada asfaltna cesta, ki pelje do znamenitih krajev bitk. In za vožnjo s svojim avtom je treba plačati 1,50 evra in še 2,50 evra na osebo, saj so na cestah postavili barake in zaposlili sicer prijazne delavce, ki pobirajo mitnino. Po besedah Mirjane Radović iz NPS je lani obiskalo njihov park 30.000 turistov, v hotelu Mladost je prenočilo 7117 ljudi, mitnino pa je plačalo 5000 ljudi. Upajo, da bo letošnji obisk v neokrnjeni naravi še boljši. Ljudje so zelo prijazni in ustrežljivi in se radi pogovarjajo z obiskovalci, zlasti s Slovenci, ki jih cenijo. No, njihovi natakarji so tako rekoč cepljeni proti hitrosti, saj se jim pri delu res nikamor ne mudi.

Plaz bodo menda sanirali

Usoda pa Dolini herojev ni ravno naklonjena. Februarja se je pod kostnico, v kateri so posmrtni ostanki 3301 borke in borca, sprožil zemeljski plaz, ki je v dolino odnesel približno 5000 kubičnih metrov zemlje in polovico stopnic, ki so jih nekoč brigadirji zgradili v obliki kitare. Takrat je bilo rečeno, da bodo plaz zagotovo sanirali do junijske slovesnosti, a se to ni zgodilo. Predsednik občine Foče Radisa Mašić je povedal, da je sanacijski projekt pripravljen, izbran je tudi izvajalec del, ki bo plaz ukrotil v dveh mesecih, kar bo Republiko Srbsko stalo milijon evrov. Pomoč so obljubili Makedonci in Črnogorci, a je (za zdaj) ostalo zgolj pri besedah.



Niti na nedavni proslavi niso sodelovale borčevske organizacije iz Republike Srbske in Srbije ter prosrbske iz Črne gore, kar se Mašiću ne zdi prav, saj se partizani pred tri četrt stoletja niso delili, ampak so se z ramo ob rami borili proti skupnemu fašističnemu zavojevalcu, morebitne spore pa je treba rešiti, saj to nikamor ne pelje.

Računajte na nas

V bitki vseh bitk na tleh nekdanje Jugoslavije je bil med obstreljevanjem in napadi sovražnih enot ranjen tudi vrhovni komandant Tito, ki mu je življenje takrat rešil ovčar Luks. Ta pes se je menda v zadnjem trenutku vrgel pred njegovo glavo in prestregel šrapnel. Psa je raztrgalo, zdravstveno osebje pa je Titu dva dni po dogodku odstranilo delce granate iz roke, dva šrapnela so odstranili šele tri leta pozneje, ko so mu operirali slepič. In Titove barake ni več. Zažgali so jo tako imenovani srbski borci med vojno v 90. letih prejšnjega stoletja iz ljubega miru, nam je povedal domačin. Sesuli so tudi nekaj hotelov in večino tistega, kar je spominjalo na partizanske dni.



V Tjentištu so leta 1971 postavili spominski park in spomenik padlim borcem na Sutjeski, štiri leta zatem so odprli še spominski muzej. To območje pod vršaci Zelengore je postalo kultno jugoslovansko mesto, dolina reke Sutjeske pa je bila razglašena za Dolino herojev. Bitka je postala pomemben del povojne mitologije, ki proslavlja samožrtvovanje, trpljenje in v danih razmerah skoraj neverjetno moralo partizanov, ki jo potrdi tudi nekdanji partizan Mimica, ki se je boril na območju Donje Bare. Povedal je, da so med ofenzivo izgubili dve tretjini borcev, a so Titu ponosno prenesli sporočilo, naj računa na njih, kakor da so v popolni sestavi. Veliko let pozneje je Đorđe Balašević napisal pesem Računajte na nas. V 70. letih prejšnjega stoletja so posneli film Bitka na Sutjeski in pri tem projektu je Tito aktivno sodeloval in vztrajal, da njega uprizori uveljavljeni britanski gledališki in filmski igralec Richard Burton.