Na oblasti znova v devetdesetih poražena politika

Srbija tri desetletja po uvedbi večstrankarskega sistema in dvajset let po padcu Slobodana Miloševića ne velja za demokratično pravno državo. Čeprav so politične spremembe odprle pot demokratizaciji, se je pokazalo, da se demokratične institucije gradijo težko in počasi ter lahko in hitro rušijo.



Država se je vsa ta leta izgubljala v zgodbi o EU, ni pa uredila lastnega dvorišča. Nezadovoljstvo je veliko tudi zato, ker so spremembi oblasti sledile sporne privatizacije in gospodarska tranzicija, v kateri so delavci potegnili krajši konec. Čeprav se je Srbija že na začetku soočila z velikimi temami, kot je odnos do Zahoda in Rusije, Nata in EU ter do vojnih zločinov, se iz njih še ni izvila. Stranke se od prvih večstrankarskih volitev leta 1990, na katerih je bil Milošević izbran za predsednika, delijo na proruske in proevropske. Bruslja in Washingtona ne zanimata pretirano notranja ureditev Srbije in kakovost življenja njenih državljanov, temveč uresničitev njunih geostrateških interesov, tudi na Kosovu. Beograd in Priština tudi zato še nista rešila srbsko-kosovskega vprašanja.

Relativizacija oktobrske revolucije

Na predsedniških in parlamentarnih volitvah v ZRJ 24. septembra 2000 je združena demokratska opozicija (DOS) premagala Miloševićev režim in njegovo Socialistično stranko Srbije (SPS). Ker Milošević kljub porazu na predsedniških volitvah ni hotel sestopiti z oblasti, je nastala globoka politična kriza. Sledili so protesti več sto tisoč ljudi proti poskusu volilne kraje in splošna stavka po vsej Srbiji, ki je živela na križiščih, trgih in cestah. To je bil uvod v 5. oktober. Na poziv DOS so pred zvezno skupščino potekale množične demonstracije. Ko je naslednji dan Milošević pred televizijskimi kamerami priznal volilni poraz, se je 5. oktober vpisal v srbsko zgodovino. Predsednik ZRJ je postal prvak Demokratske stranke Srbije (DSS) Vojislav Koštunica.



V Srbiji sta trem desetletjem večstrankarskega sistema poleg Miloševića dala pečat prvi demokratično izvoljeni premier Zoran Đinđić in novi srbski vožd Aleksandar Vučić, ki je premierski stolček zamenjal za predsedniškega. Desetletje Miloševićeve vladavine so zaznamovale izgubljene vojne, mednarodna izolacija, zlom gospodarstva in represija nad drugače mislečimi. V postoktobrskem obdobju je relativizacija 5. oktobra in sprememb padla na plodna tla tudi zato, ker se stranke poraženega režima niso reformirale. To velja tudi za SPS, ki jo je Ivica Dačić uspešno ugrabil Miloševiću.
 

Ideologija je ohranitev na oblasti

Vodja Demokratske stranke (DS) Đinđić je bil izbran za premierja januarja 2001 in kmalu se je pokazalo, da ideološke in politične razlike s Koštunico ne obstajajo samo na papirju. Đinđić je poskušal združiti domoljube in »evropejce«, Koštunica pa je sledil zgolj nacionalističnim ciljem. Po atentatu na Đinđića leta 2003 je bila možnost za vzpostavitev stabilnosti v državi izgubljena, ker se je pokazalo, da tudi znotraj zmagovalnega bloka obstajajo velike ideološke razlike.

Med Natovim bombardiranjem ZRJ leta 1999 je bil Vučić minister za informiranje v Miloševićevi vladi. Kot vodilni član Srbske radikalne stranke (SRS) Vojislava Šešlja je leta 2007 lepil po Beogradu plakate »Bulevar Ratka Mladića«. Leta 2008 je s političnim očetom Tomislavom Nikolićem zapustil SRS in postal soustanovitelj Srbske napredne stranke (SNS). Nikolić je leta 2012 premagal Borisa Tadića na predsedniških volitvah, Vučić pa je prevzel SNS.

Ko je bil premier, ni bilo pomembno, kdo je predsednik, ko pa je postal predsednik, ni pomembno, kdo je premier. Vučić se po potrebi spogleduje z zahodom in vzhodom. Ideologija njegove SNS, ki se obnaša, kakor da so bili cilji SPS, ki je v vladajoči koaliciji, v devetdesetih letih pravilni, le da bi jih bilo treba izpeljati na drug način, je ohranitev oblasti. V Srbiji je dvajset let po padcu Miloševića znova na oblasti politika, ki jo je DOS premagal na volitvah.