Množični protesti proti globoko skorumpiranim in nekompetentnim političnim – in poslovnim – elitam v Iraku trajajo že dober mesec. Če so oblasti sprva arogantno mislile, da jih bodo lahko z brutalnim nasiljem, tudi z uporabo pravih nabojev in ostrostrelcev, razbile, jim mora biti po petih tednih jasno, da brez resnih političnih rezov in reform ne bo šlo. Oblasti zdaj obljubljajo predčasne volitve in prevetritev političnega sistema, a zaradi brutalnega nasilja jim verjame le še redkokdo.

V noči z nedelje na ponedeljek so iraški protesti, na katerih je bilo do zdaj ubitih 260 protestnikov, okoli 12.000 pa ranjenih, dobili novo, simbolno zelo pomembno razsežnost. V Karbali, svetem šiitskem mestu, ki ga vsako leto obišče ogromno iranskih turistov, je skupina protestnikov zasedla iranski konzulat in pred njim namesto iranske izobesila iraško zastavo.



To je bilo močno politično sporočilo. Iran je namreč (so)vladar velikega dela Iraka, ne le šiitskega. V državi, ki so jo opustošile ameriška okupacija, državljanska vojna in nazadnje dolgotrajen spopad s samooklicano Islamsko državo, je sosednji Iran dodobra izkoristil politični in varnostni vakuum ter se »zabetoniral« tako rekoč v vse ključne državne strukture. Sedanja iraška vlada – tako kot vse prejšnje – je v celoti odvisna od (ne)milosti Teherana, predsednik vlade Adel Abdul Mahdi pa je le še en neposreden (pod)izvajalec iranske zunanje politike. Še več – ravno šiitske, z Iranom najtesneje povezane milice, ki so jih iraške oblasti pred nekaj leti priključile iraškim varnostnim silam, so v času protestov pokazale najbolj srdit obraz. Na bagdadskem trgu Tahrir so njihovi ostrostrelci merili v protestnike, v številnih iraških mestih, predvsem na jugu države, so na ulicah brutalno obračunavali s protestniki. In protestnicami.


 

Iranski faktor

Kmalu po začetku protestov, na katerih so ljudje sprva zahtevali delujoče javne servise (pitna voda, elektrika, ceste …) in službe, zdaj pa že reformo celotnega političnega sistema, je Irak obiskal tudi poveljnik iranske revolucionarne garde Kasem Sulejmani, eden od najbolj vplivnih mož v regiji in tesni zaupnik iranskega ajatole Alija Hameneija. Glede na Sulejmanijevo vlogo v sirski vojni, v Jemnu, povezavah s Hezbolahom in obračunu z iraškimi Kurdi neposredno po njihovem referendumu o neodvisnosti so številni protestniki njegovo prisotnost v Iraku razumeli kot – vojno napoved. Tudi zaradi dejstva, da se iraški šiitski klerik in nekdanji gospodar vojne Moktada al Sadr, ki je ključni igralec iraške politike in je pred enim letom na čelu vlade dejansko ustoličil Adela Abdula Mahdija, zadnje čase veliko »druži« z ajatolo Hameneijem. Ob tem je zanimivo stališče iraškega ajatole Alija al Sistanija, čigar beseda je imela v Iraku vedno veliko težo. V petkovi molitvi je poudaril, da Iraku grozijo državljanski konflikt, kaos in uničenje, če se bodo varnostne sile odločile obračunati s protestniki. Ob tem je – prvič – zelo jasno nakazal, da iransko vpletanje v iraške zadeve zanj ni sprejemljivo. »Noben posameznik ali skupina, nobena stran s partikularnim interesom, noben regionalni ali mednarodni igralec ne sme ugrabiti volje iraških ljudi ali jim vsiliti svojo,« je dejal al Sistani in se tako odločilno postavil na stran protestnikov.


 

Pritisk se bo stopnjeval

Jeza protestnikov do Irana narašča tudi zaradi mlahavega – ne glede na napoved odstopa, ki bi bil le prazna taktična poteza – odziva predsednika vlade. Pričakovati je, da se bo iranski pritisk na iraške oblasti, naj čim prej razbijejo proteste, le še stopnjeval: Iran je – zaradi mednarodnih sankcij – namreč v veliki gospodarski krizi, Irak pa zanj predstavlja pomemben finančni doping. Po zadnjih podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) se bo iranski BDP letos znižal za 9,5 odstotka. Proizvodnja nafte se je od leta 2016, ko je znašala 2,15 milijona sodov na dan, znižala na bornih 600.000 danes.

Irak, na drugi strani, je po podatkih Opeca drugi največji proizvajalec nafte na svetu. Silne milijarde izginjajo (ne)znano kje, najmanj četrtina mladih, ki tvorijo glavnino protestnikov in prebivalstva, je brezposelna in odrezana od političnega življenja, oblikovanega na toksičnih etničnih in religioznih mejah.

Protesti so se danes nadaljevali po večjem delu države. Najbolj intenzivni so bili v Bagdadu, kjer so protestniki, ki poskušajo podobno kot njihovi kolegi v Libanonu doseči cilje z nenasilnimi sredstvi, zasedli glavni most čez reko Tigris. Zaradi protestov je še vedno blokirano pomembno pristanišče Um Kasr na jugu države. Poteka splošna stavka. Zaprte so številne šole in tovarne, moten je promet.