Milijarderji z rdečo izkaznico

Že zdavnaj pred tem, ko so zahodni mediji razkrili znano resnico, da je Jack Ma član Komunistične partije Kitajske, in to skoraj 40 let, je pred več kot 17 leti skorajda ostala neopažena prava novica o odpiranju kitajskih rdečih vrat novopečenim kapitalistom.

Zgodilo se je ob 80. rojstnem dnevu komunistične partije, ko je takratni partijski in državni voditelj Jiang Zemin tovarišem, ki so se zbrali v Veliki palači narodov, pojasnil, da »marksizem ni dogma« in da mora sodobna partija predstavljati vse plasti družbe, kar pomeni, da mora sprejeti kot člane tudi tiste zasebne podjetnike, ki s prevladujočim državnim sektorjem prispevajo k velikemu vzponu gospodarstva in renesansi kitajskega naroda.

Takrat se je razvnela burna polemika med člani partije pa tudi med liberalci, ali ta Jiangova poteza pomeni, da bodo kapitalisti spremenili bistvo partije ali da bo partija položila svojo roko na novopečene milijonarje in milijarderje. Tako prvi kot drugi so se bali protislovja, ki ga je vsebovala ta sprememba.

Upokojitev z dvema milijardama

Kitajska stvarnost je kmalu pokazala, da med komunistično avtokracijo in kapitalistično logiko ni protislovja. Med partijo in tajkuni se je kaj hitro oblikovala trdna koalicija z mešanico nacionalizma in oportunizma, ki se je pokazala­ za učinkovito vezivno tkivo. Pravzaprav je partijsko-podjetniška elita v določenem trenutku postala družina, v kateri je bilo težko zaznati, kdo je kdo. Nekdanji premier Wen Jiabao je, kot so razkrili zlobni zahodni mediji, odšel v pokoj s premoženjem, vrednim dve milijardi dolarjev, ki so si ga njegova žena in otroci priskrbeli v času, ko je bil on na čelu vlade, v času zasedanja najvišjega zakonodajnega telesa pa se je na veliko preštevalo, koliko tisoč milijard je v Veliki palači narodov, ko se v njej zberejo vsi »ljudski odposlanci« in člani politično-svetovalnega (zgornjega) doma iz tajkunskih vrst.

Od vsega tega je bilo vedno najpomembnejše, da vsi ti bolj kot vse drugo ljubijo domovino. Tako so do konca leta 2016 v 68 odstotkih nedržavnih podjetij ustanovili partijske podružnice. Čeprav o tem ni statističnih podatkov, prevladuje prepričanje, da se je v minulih dveh letih ta odstotek občutno povečal. V 70 odstotkih družb, ki so bile ustanovljene s tujimi naložbami, so prav tako odprli partijske celice, posebna senzacija je bila ameriška prodajna veriga Walmart, ko je leta 2006 ustanovila partijsko podružnico v območni centrali v južnem mestu Shenzhen.



Ni nenavadno, da je tajkun, kot je Richard Liu, ustanovitelj spletne prodajne mreže JD.com, specializirane za luksuzno blago, izjavil, da bo njegova generacija uresničila komunizem. Prav tako ni pretirano, da je Xu Jiayin, ustanovitelj največje družbe za preprodajo nepremičnin Evergrande, poudaril, da se lahko njegova družba za vse, kar danes ima, zahvali komunistični partiji. In še zdaleč ni neresnično, da je Liang Wengen, lastnik podjetja Sany Heavy Industry, zatrdil, da njegovo življenje pripada partiji.
Brez komunistične partije, brez njene politike reform in odpiranja proti svetu, namreč nobeden izmed teh tajkunov v življenju ne bi zaslužil več kot nekaj tisoč dolarjev. Prav tako kot tudi partija brez teh tajkunov danes ne bi bila na čelu druge največje gospodarske sile na svetu.

Zakon iz ljubezni ali iz koristoljubja?

Zasebni pekinški gospodarski inštitut Unirule je pred kratkim izvedel raziskavo, v kateri se je pokazalo, da več kot 94 odstotkov zasebnih podjetnikov meni, da je koristno imeti zveze s partijskimi funkcionarji, ker ti odločajo o vseh stvareh, ki so bistvene za poslovanje. Samo manj kot štiri odstotke jih ne zanima »partijska izgradnja«, kot se temu pravi v klasičnem partijskem jeziku.
Ko je Jack Ma v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja postal član partije, so vsi ambiciozni študenti pred koncem študija stali v vrsti, da bi dobili rdečo izkaznico in prisegli pod zastavo s srpom in kladivom, saj so se dobro zavedali, da bodo tako lažje dobili delo, nato pa tudi hitreje napredovali na bolje plačana delovna mesta z več odgovornosti, a tudi z več ugodnosti.



Ko so si Jack Ma, njegova žena Cathy in njun prijatelj leta 1995 izposodili (za takratne čase neverjetnih) 20.000 dolarjev, da bi ustvarili spletno stran China Pages, ki jim je nato prinesla prvi milijon dolarjev, je bil njihov uspeh v veliki meri odvisen od komunistične partije. Partija bi jih lahko zaprla, a jih ni. Lahko bi cenzurirala vse velike zahodne spletne družbe in tako svojim odprla prostor za bliskovito rast. Kar je tudi storila. Ko Jack Ma, Richard Liu ali Pony Ma (ustanovitelj spletne družbe Tencent) rečejo: »Hvala, partija«, to tudi iskreno mislijo.

Tudi partijsko glasilo Renmin Ribao, ki je v ponedeljek objavilo seznam tistih, ki jim partija izreka priznanje za prispevek k reformam, in tako razkrilo, da ima Jack Ma partijsko izkaznico, je s tem potrdilo, da se družinska koalicija med partijo in tajkuni nadaljuje kljub občasnim incidentom v odnosih med državo in tajkuni, ki so pozabili, komu morajo biti lojalni. Mar to pomeni, da so tudi kapitalisti? Nikakor. Mar to pomeni, da je Kitajska manj komunistična? Nikakor. Mar to pomeni, da so skupaj nepremagljivi? Zelo verjetno. Le to bi nas moralo zanimati.