Mehičani bodo volili za spremembe

Na jutrišnjih splošnih volitvah Mehičani ne bodo izvolili le novega predsednika, ampak tudi več kot 3400 funkcionarjev – senatorjev in poslancev, guvernerjev, županov. Mediji volitve označujejo za zgodovinske. Pa so res?

»Volitve v Mehiki bodo zgodovinske zaradi razpoloženja ljudi. Ti so naveličani sedanjih politikov in željni sprememb, ki jih utegnejo prinesti volitve,« je za Delo pojasnila profesorica Guadalupe Correa-Cabrera, raziskovalka na Wilsonovem centru v Washingtonu, ki bo jutri skupaj z drugimi člani organizacije Univerzitetna in civilna mreža za demokracijo (Red Universitaria y Ciudadana por la democracia) opazovala proces volitev. Dodaja, da je Mehika v preteklosti zgodovinske volitve že doživela. Med drugim leta 2000, ko je zmaga Vicenteja Foxa prekinila sedem desetletij dolgo prevlado kandidatov etablirane Revolucionarne-institucionalne stranke (PRI).

Ali bodo jutrišnje volitve poštene in brez nepravilnosti, Guadalupe Correa-Cabrera ne želi napovedovati. Upa da, a poudarja, da je strah pred morebitnimi nepravilnosti upravičen glede na pretekle izkušnje, denimo tiste iz leta 2006, ko je Felipe Calderón (PAN) za las premagal Andrésa Manuela Lópeza Obradorja, najverjetnejšega zmagovalca jutrišnjih volitev. Četudi številni volilnim anketam ne prepisujejo velike pomembnosti, je sama prepričana, da je zelo številno vodstvo levičarja Lópeza Obradorja – ta za predsednika kandidira tretjič – ključno, saj mu ankete napovedujejo prednost 20 odstotnih točk pred kandidatoma koalicije desne Stranke nacionalne akcije (PAN) in leve Stranke demokratične revolucije (PRD) Ricardom Anayo ter tretjeuvrščenim Joséjem Antoniem Meadejem, kandidatom PRI. Prednost, ki jo ankete napovedujejo Obradorju, je namreč tako velika, da bi njegova ponovna izguba gotovo vzbudila sum nepravilnosti. Teh, kot meni Correa-Cabrera, Mehičani ne bodo oprostili, okrepitev njihovega razočaranja in jeze pa je zadnje, kar je v interesu politične elite.



Ker je Mehika mlada demokracija, sogovornica veliko pomembnost pripisuje vzponu Obradorjeve stranke Gibanje za nacionalni preporod (Morena), ki jo je Obrador, nekdanji član PRI in PRD, pred leti ustanovil s somišljeniki. PRD, nekoč tradicionalno leva stranka, se je od svoje formacije po volitvah leta 1988 fragmentirala, mehiški levičarji se z njo ne identificirajo več. »Ohranjanje ideologije v tokratni volilni kampanji, kjer PRD sodeluje z desno PAN, je skoraj onemogočeno,« meni Correa-Cabrera in pojasni, da »današnja PRD predstavlja skupino ljudi, ki se bojujejo za svoj politični obstanek.«
 

Andrés Manuel López Obrador – Donald Trump levice?

Najverjetnejšega zmagovalca jutrišnjih volitev Andrésa Manuela Lópeza Obradorja mnogi, predvsem njegovi nasprotniki, imenujejo za Donalda Trumpa levice, hkrati pa žugajo, da bo Mehika v primeru njegovega predsednikovanja postala druga Venezuela. Guadalupe Correa-Cabrera je, nasprotno, prepričana, da je Obrador, nekdanji šef vlade Ciudáda de Méxica, prej pragmatični nacionalist kot populist. Je kandidat levice, ki zagovarja pravičnejšo razporeditev dohodka in več socialnega razvoja, in tudi kandidat, ki Mehiki želi ponuditi alternativo … »In to, to je ideologija, ne nujno populizem, kot trdijo njegovi nasprotniki iz vrst PRI, PAN in PRD, ki so med kampanjo ljudem razdeljevali kupone za nakup hrane in drugih osnovnih dobrin ter volivce nagovarjali z neuresničljivimi obljubami.« Ricardo Anaya je, denimo, upokojencem obljubil kar trikratno zvišanje pokojnin, opisuje sogovornica.

Obrador poleg notranjih reform obljublja tudi drugačen odnos do ZDA. Zdaj, kot pojasnjuje profesorica, Mehika kljub zelo sovražnemu odnosu Trumpove administracije še naprej sodeluje s severno sosedo. To je status quo, ki ga je, kot meni, pripravljen preseči zgolj López Obrador. Napoveduje odločnejšo politiko v odnosu do ZDA, politiko, ki si jo Mehičani, razburjeni zaradi Trumpovih politik, neizmerno želijo.
 

Sistemsko nasilje ali nasilje sistema?

Mehika je ena najnevarnejših držav na svetu. Lani je nasilne smrti umrlo več kot 25.000 ljudi, kar je največ od leta 1997, ko so mehiške oblasti začele voditi statistke umorov. Guadalupe Correa-Cabrera meni, da v državi divja »novodobna državljanska vojna«. Ne gre za vojno ideoloških nasprotij, ampak za neusmiljen boj za naravna bogastva, v katerem je nemogoče določiti, kdo se bojuje proti komu – to je konflikt različnih kriminalnih združb, s katerimi pogosto sodelujejo skorumpirani policisti in vojaki. Šokanten je podatek, da je od jeseni življenje izgubilo več kot sto kandidatov različnih strank, sogovornica pa opozarja, da teh smrti niso pospremili škandali. »Delno se je nasilje v Mehiki normaliziralo, ljudje živijo v nenehnem strahu. Svojega nasprotnika lahko preprosto ubiješ, umora pa ne bo preiskoval nihče,« pojasnjuje in utemeljuje, da je glavni vzrok za nasilje nekaznovanost storilcev, odsotnost (neodvisnih) preiskav in posledično nerazumevanje strukture nasilja.



Primerjava Mehike s padlo državo je po mnenju profesorice pretirana. Mehika ima institucije, manjka ji »le« politične volje, ki bi zagotovila njihovo ustrezno delovanje. Bo dovolj politične volje zbral zmagovalec predsedniških volitev? Strateškega in celovitega načrta za sistemske spremembe, s katerim bi se hkrati lotili vzrokov nasilja, kot so revščina, neenakost in neizobraženost, ter zagotovili ustrezno reformo policije in pravosodnega sistema, ni predstavil nobeden od kandidatov.

Na voliščih utegnejo odločilno vlogo odigrati mladi. Kar 45 odstotkov od okoli 90 milijonov volilnih upravičencev je mlajših od 35 let. Gre za zelo heterogeno skupino v državi velikih neenakosti, je pa Guadalupe Correa-Cabrera prepričana, da se bodo mladi udeležili volitev, saj si želijo biti del političnega procesa. Vidijo, kaj vse je v državi narobe, zato bodo v želji po odmiku od tradicionalnih politik, ki temeljne probleme že desetletja rešujejo neuspešno, glasovali za kandidate, za katere verjamejo, da so nosilci sprememb.