Marksizem za 21. stoletje

Eno najpomembnejših vprašanj globalizacije je, kako je to povezano z menoj. Gibanje cene nafte spremljamo z računi, ki jih plačamo, ko napolnimo avtomobilske rezervoarje z gorivom, kitajsko-ameriško trgovinsko vojno bomo občutili pri cenah blaga v trgovskih središčih, korejsko spravo pa ta povprečnega Evropejca očitno zanima manj od morebitne jedrske vojne. Kaj naj bi zame pomenilo vprašanje, ali bo severnokorejski voditelj popeljal za roko južnokorejskega predsednika prek demarkacijske črte, ali bo, ravno obratno, Mun Dže In popeljal Kim Džong Una v skupno kapitalistično ­prihodnost?

Prav zato, ker se osnovna dilema o vsem vrti okoli relevantnosti, se na svetovnem seznamu popularnosti prebijajo v vrh močni voditelji, pa naj bodo s političnega, podjetniškega ali kulturnega področja, kajti nekomu, ki spremlja Kitajsko od daleč, bo ta dežela zagotovo bližje pod močno roko predsednika Xi Jinpinga kot pod kolektivnim vodstvom, pa čeprav bi to bila liberalnejša opcija enostrankarske avtokracije.

V anketi, ki jo je prejšnji mesec izvedla britanska hiša YouGov, so kitajski predsednik Xi Jinping, ruski predsednik Vladimir Putin in indijski premier Narendra Modi med prvimi desetimi najpopularnejšimi osebnostmi. Spoštovanje jim je pokazalo največ vprašanih iz 35 držav.
 

Personifikacija svetovne ureditve

Najpopularnejša sta letos kljub vsemu Bill Gates in Angelina Jolie, sledita Barack in Michelle Obama, Xi je na četrtem mestu na seznamu moških, na seznamu žensk pa je na četrtem mestu kraljica Elizabeta. Putinova ženska vzporednica je Emma Watson, sledita dalajlama in Malala Jusafzai, na osmem mestu sta Modi in kanclerka Angela Merkel. Ameriški predsednik Donald Trump si deli 17. mesto z 31-letno kitajsko igralko Yang Mi.

Lahko bi rekli, da je to personifikacija svetovne ureditve. Tako kot se filmov spominjamo po tem, da je v njih igrala Angelina Jolie ali Emma Watson, ne pa po vlogah, ki sta jih odigrali, tako tudi Rusijo vse bolj opazujemo kot Putinov izdelek, Kitajsko vidimo kot Xijev projekt, Indijo pa spremljamo kot Modijev eksperiment. Različni modeli razvoja, širjenje, modernizacije ali prevlade so dobili ime in priimek, tako da svet bolj kot kdaj prej spominja na mitološko sliko grškega Olimpa, na katerem so bogovi v vseh pogledih enaki ljudem, pa vendar nadčloveško siloviti in močni.

Poenostavljeno gledano bi se lahko prenaglili in ugotovili, da so »si vsi podobni«. Xija nekateri komentatorji že dolgo imenujejo »Putin plus«. Založnik biltena Sinocism Bill Bishop denimo meni, da je edino kitajski predsednik »bistveno učinkovitejši, bistveno močnejši in, iskreno povedano, tudi veliko ambicioznejši od ruskega predsednika«.

A medtem ko nekateri ruski analitiki, ki izgubljajo upanje, da bodo dočakali spremembo v Kremlju, poudarjajo, da je Xi boljši od Putina, ker sedi na čelu bolj ­institucionaliziranega sistema, kot je ruski, ker uspešno ustvarja boljšo sliko o svoji državi in ker kljub vsemu vsaj malce bolj ­upošteva, kaj o njegovih političnih odločitvah meni javnost, so obupani kitajski intelektualci, ki menijo, da se njihov veliki narod vrača v ­preteklost, prepričani, da je Rusija v prednosti zato, ker ima urejene institute demokracije, ki so, čeprav jih je trenutno ­»ugrabil« močni vladar, kljub vsemu tukaj, pripravljeni za ­prihodnost, ki bo nastopila po Putinu.

Da so Kitajci ambiciozni, je mogoče sklepati že po tem, da Xijevo doktrino, poimenovano »socializem s kitajskimi značilnostmi za novo obdobje«, razglašajo za »marksizem za 21. stoletje«. Prejšnjo soboto je na proslavi 200. obletnice rojstva nemškega filozofa Karla Marxa član stalnega komiteja politbiroja Wang Huning pozval raziskovalce s področja družbenih ved, naj pozorno proučijo Xijeve govore, zlasti tistega, ki ga je prejšnji teden posvetil Marxu.

»Marksizem ni samo globalno spremenil sveta, temveč tudi Kitajsko,« je ugotovil Xi in poudaril, da je bil Marx »največji mislec sodobnega časa«, »učitelj revolucije proletariata in delavskega razreda po svetu« ter temelj, s katerega se je Kitajska podala na pot lastnega narodnega preporoda.

Če govorimo o filozofski kontinuiteti, si želi biti kitajski voditelj nadgradnja Marxa, ne Mao Zedonga, s katerim ga številni neposredno povezujejo. Kakšna bo »tretja revolucija«, kot temu pravijo proučevalci Xijevega političnega profila, se bo pokazalo v prihodnjih petih letih, kolikor bo trajal njegov drugi mandat, ali morda v prihodnjem desetletju, kolikor bi lahko ostal na oblasti.

Z globalnega zornega kota nas vsekakor bolj zanima, kakšen bo videti svet z vsemi močnimi voditelji, s katerimi povezujemo njihove države – bolj kot s kulturološkimi ali kakšnimi drugimi značilnostmi. Ob besedi »Filipini« je naša prva asociacija predsednik Rodrigo Duterte. Ko preberemo »Tajska«, pomislimo na vodjo vojaške hunte Prajuta Čanočo, ko omenimo Madžarsko, se zagotovo spomnimo na Viktorja Orbána.

Močni voditelji, je ugotovil Ian Bremmer, avtor knjige »Mi proti njim: poraz globalizma«, so drug drugemu naklonjeni, med njimi vlada razumevanje in celo določena mera strpnosti, in to celo takrat, ko govorijo o vojni (kot se denimo dogaja z ameriško-kitajsko trgovinsko vojno, o kateri bosta morala na koncu odločiti Trump in Xi, morda ob pregrešno dobri čokoladni torti, zagotovo pa ob obilici vzajemnih poklonov).

Kako je vse to povezano z menoj? To je še vedno ključno vprašanje, nevarnost pred toliko močnimi voditelji pa je prav v tem, da vsakomur, ki na primer opazuje Kitajsko iz Evrope, pade v oči neznosna lahkost vladanja. Če bi se pokazalo, da večina Kitajcev živi vse bolje in da posameznikova nesvoboda ni ovira, celo ne za znanstvene inovacije, koliko Evropejcev bi pomislilo, da je v resnici bolje imeti enega človeka, ki sprejema odločitve, kot deset strank in več sto zakonodajalcev, ki se v glavnem vrtijo na mestu, s tem, ko se prebijajo skozi večplastna sistemska preverjanja, medijska povečevalna stekla in demokratska testiranja?

Ko globalizacija preide v fazo, v kateri so priimki voditeljev večji od imena narodov, bi nas moralo zaskrbeti. Morda bi morali končno resno in podrobno prebrati vsa Marxova dela, ki smo jih odrivali od sebe v prepričanju, da imamo v rokah veliko boljšo literaturo.