Makedonski preobrat v balkanskem vodenju politike

Ljubljana – Zunanji minister Severne Makedonije Bujar Osmani je trdno prepričan, da so razvoj, varnost in blaginja države, ki jo zastopa, tesno povezani z njenim članstvom v EU. Po njegovem gre za strateško prednostno nalogo, ki bo omogočila nadaljnjo demokratizacijo države in družbe.

Kot nekdanji podpredsednik vlade, pristojen za evropske zadeve, je po sprejetju zakona o jezikih, ki je vzpostavil albanščino kot drugi uradni jezik, na terenu preverjal, ali so povsod postavljene dvojezične table. V pogovoru za Delo se ni izogibal odgovorom na neprijetna vprašanja.
 

Čeprav sta Skopje in Sofija podpisala sporazum o prijateljstvu, dobrih sosedskih odnosih in sodelovanju že leta 2017, se zdi, da je Bolgarija začela svoje notranjepolitične probleme izvažati v Severno Makedonijo ...

Sporazum je ustvaril okvir in instrumente, s katerimi lahko odpravimo razlike, ki obstajajo že desetletja. Dokler so bila zgodovinska in politična vprašanja prepletena, ni bilo napredka ne v eni ne v drugi smeri. Instrument je ta vprašanja razdelil – zgodovinska je pustil zgodovinarjem, politična pa politikom. Od takrat je bilo v treh letih doseženih kar nekaj rezultatov v obeh smereh. Gre za vprašanje pričakovanj; ali bi se dalo doseči več ali manj. Pričakovanja so vprašanje percepcije, na katero ne morem vplivati, vendar sem mnenja, da nimamo druge možnosti, kot da se vrnemo v okvir sporazuma in k instrumentom, ki jih ta predvideva, ter da izpolnimo obveznosti. Obveznosti sta dve: Bolgarija mora podpreti evroatlantsko integracijo, mi pa moramo skupaj z Bolgarijo ustanoviti komisijo, ki bo rešila zgodovinska vprašanja.
 

Ali je mešana zgodovinska komisija, ki ima za nalogo najti rešitev za skupni del zgodovine in skupne zgodovinske osebnosti, ki si jih prilaščajo Makedonci in Bolgari, dosegla rezultate sprejemljive za obe strani?

Spet gre za pričakovanja. Komisija se je v obdobju od podpisa sporazuma do sedaj sestala desetkrat. Primerjali smo podobne komisije, na primer med Nemčijo in Francijo, med Nemčijo in Poljsko. Standardno se znanstveniki srečujejo enkrat ali dvakrat letno, ker pač delujejo v drugačnem svetu, znanstveniki in zgodovinarji ne sledijo politični dinamiki. Naša komisija je v tem času razjasnila dve zgodovinski obdobji, za pet zgodovinskih oseb pa so se člani komisije dogovorili za skupni opis in skupno stališče; ne gre podcenjevati tega, kar je bilo storjeno. Ali bi se lahko storilo še več, seveda bi se dalo, a tu sta še objektivna dejavnika, pandemija in volitve, ki sta vplivala na to. Kljub temu je dejstvo, da je ustvarjena osnova, na kateri je treba graditi z intenziviranjem komunikacije.


 

Kako boste rešili problem bolgarskega izpodbijanja identitete Makedoncev kot naroda in ogrožanja obstoja makedonskega jezika, če niste dosegli napredka niti pri vprašanju zgodovinske osebnosti, kot je Goce Delčev, ki ga imajo tako Makedonci kot Bolgari za svojega nacionalnega junaka?

Severna Makedonija oziroma regija, v kateri živimo, je kraj, kjer se skozi zgodovino spajajo vse civilizacije. Realno gledano ni niti en zgodovinski lik čist, če se lahko tako izrazimo, samo z eno osnovo, eno perspektivo. To večperspektivnost je treba jemati kot zgodovinsko bogastvo in ne kot slabost. Goce Delčev predstavlja prav to – spoj med civilizacijami in skupnimi zgodovinami ljudi. Prav tu je treba mit spremeniti v filozofijo, saj je bila njegova filozofija, da je »svet gledal kot polje za kulturno tekmovanje med narodi«. Identitetna vprašanja izvirajo iz pravice do samoopredelitve ljudi in zato ljudem, ki povejo, kateri jezik govorijo in komu pripadajo, tega ne sme omejevati niti katerakoli država niti kdorkoli drug, kajti ljudje sami povedo, kdo so. Za tiste, ki sami tega ne morejo povedati, to so seveda zgodovinske osebe, obstaja komisija, ki mora na podlagi določenega zgodovinskega konteksta, zgodovinskih dejstev povedati, kakšni so bili njihovi atributi. Narod, ki živi zdaj, ne samo pri nas, temveč v katerikoli državi, sam pove, v katerem jeziku govori in kateri etnični skupini pripada, saj to izvira iz pravice do samoopredelitve, ki ni del nikakršnega bilateralnega spora.
 

Kako se je Bruselj odzval na bolgarski memorandum o odnosih Bolgarije in Severne Makedonije v kontekstu širitvenega procesa, v katerem Sofija zahteva od EU, da mora biti dogovor o dobrososedstvu del pogajalskega okvirja s Severno Makedonijo?

Najprej menim, da tudi takšni memorandumi in komunikacije, ki so izven okvira, predvidenega s sporazumom in instrumenti sporazuma, pomenijo odstopanje od sporazuma. Prav zato ves čas vztrajamo pri vrnitvi v okvir, vrnitvi k instrumentom, saj sporazum predvideva mehanizme, kako naj rešimo vsa vprašanja in razlike. Načelno stališče držav članic je, da se pogajalskega okvira ne sme bilateralizirati, saj ni platforma za reševanje bilateralnih vprašanj in jasno je, da Bolgarija ve, da mi decembra ne končujemo pogajanj, pač pa si želimo z njimi začeti. Pogajanja pa bodo dolga, predvsem pa imajo z novo metodologijo države članice več političnih mehanizmov za kontrolo pogajanj, s tem pa tudi možnost, da pogajanja tudi kontrolirajo. Zato ne bi smelo biti bojazni, da po prvi medvladni konferenci države članice ne bi mogle še naprej kontrolirati tega procesa.
 

Ali bo memorandum blokiral odprtje prve medvladne konference med Severno Makedonijo in EU in ali bo preložil začetek pogajanj z EU?

Vsi se zavedamo posledic, v kolikor ta proces ne bi uspel. Posledice so lahko ogromne, so notranje, regionalne in evropske. Evropske so zato, ker je kredibilnost EU pod vprašajem, regionalne, ker je bila Bolgarija s sofijskim vrhom nosilka ideje za vrnitev evropske agende v regijo. Letos skupaj z Bolgarijo vodimo tudi berlinski proces, kar pomeni, da smo ogromno vložili v evropsko agendo naše države in regije in neuspeh pri tem je tudi neuspeh Bolgarije. Ter še tretja dimenzija, neuspeh tega procesa pomeni neuspeh za veliko notranjih procesov v državi, ki so odvisni od evropske agende. Če je kaj dobrega v tej situaciji, je to, da se vsi zavedamo teže in pomembnosti trenutka in posledic, ki lahko nastanejo, če pri tej zgodbi ne uspemo.
 

Bolgarsko izsiljevanje predstavlja svojevrsten test tudi za EU. Ali bo Bruselj dovolil, da se dvostranska vprašanja med državama vsilijo kot ključna za pogajalski proces?

Odločitev se sprejme soglasno, kar pomeni, če ena država članica ne da svojega soglasja, Bruselj ne more sprejeti drugačne odločitve. Zato komuniciramo tako z Brusljem in drugimi državami članicami, kot tudi z Bolgarijo. Za razjasnitev teh vprašanj je med državama dovolj prostora in dovolj smo sposobni, da premagamo te razlike. Sem optimist, ker se zavedamo pomembnosti tega trenutka, posledic morebitnega neuspeha in prijateljstva, ki ga gradimo v zadnjih letih, Zato verjamem, da bomo našli skupni jezik in v uspeh celotne zgodbe.

Kako realna je eskalacija napetosti med državama, ki bi lahko pripeljala do konflikta in novih kriz, ki jih ne potrebuje nihče niti na Balkanu niti v EU?

Severna Makedonija je s svojo avtentično zgodbo naredila preobrat v balkanskem načinu vodenja politike. S tremi sporazumi, ohridskim in prespanskim ter s sporazumom z Bolgarijo, smo oživili evropsko idejo regije. Kajti evropska ideja je utemeljena na dveh postulatih: sprejemanju različnosti, to smo dosegli z okvirnim sporazumom, in dobrih sosedskih odnosih, kar smo dosegli s Prespo in sporazumom z Bolgarijo. To je naš avtentični uspeh, to so naše avtentične zgodbe, ki bi jih EU morala promovirati, če želimo, da vsa regija začne razmišljati tako. Če ta zgodba ne uspe, kakšno sporočilo bo poslano s tem regiji? Da ni vredno razmišljati evropsko? Če je tako, bo to vzrok za poslabšanje celotne regionalne dinamike.
 

Potemtakem eskalacija napetosti ni povsem izključena?

Ne gre za sovražnost v smislu konfliktov in incidentov ali vojaških eskalacij, temveč bolj na ustvarjanje sovražnosti v smislu, da ne bo napredka pri ideji o oblikovanju regionalnega trga in sodelovanja v regiji, ker je vse to povezano s perspektivo za EU. Če ta perspektiva obstaja, so vsi procesi mobilizirani.
 

Kakšen je odnos Washingtona do Sofije, ki se prilizuje ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu tudi z izpolnjevanjem njegovih pogojev, kot je zahteva od držav članic Nata, naj vojaški proračun povečajo na najmanj 2 odstotka BDP?

ZDA so naš strateški partner in mi veliko investiramo v vzdrževanje teh odnosov in tega partnerstva. Obveznost za investiranje 2 odstotka BDP v obrambo je obveznost, ki jo imajo vse članice Nata. Kot država smo se obvezali, da do leta 2024 dosežemo ta prag in to počnemo na letni ravni, kakor to počne tudi Bolgarija. Sporazum z Bolgarijo je eden od dogovorov, ki so zasnovani na medsebojnem bilateralnem sodelovanju brez mednarodnega posredovanja, za razliko od, na primer, prespanskega dogovora. Zato upam, če smo zmogli podpisati ta sporazum, bomo zmogli tudi njegovo implementacijo.
 

Ali je realna intervencija ZDA, ki ima tradicionalno velik vpliv na Evropsko ljudsko stranko (EPP), ki je najmočnejša politična stranka v evropskem parlamentu?

ZDA aktivno sodelujejo v političnih procesih pri pomoči političnim procesom tako v naši državi kot v regiji, pa čeprav sedaj temu procesu svojo pomoč nudi nemško predsedovanje EU. Vendar je bila aktivnost ZDA od nekdaj, tako doma kot v regiji, pomemben faktor, pomemben trenutek pri vseh pozitivnih procesih, preko katerih je šla Severna Makedonija. 
 

Ali uporabljate besede makedonski narod, Makedonci in makedonski jezik v pogovorih z bolgarskimi diplomati?

To vprašanje je urejeno s prespanskim sporazumom. V njem je točno naveden način uporabe jezika ter etnične pripadnosti in to informacijo so sprejeli Združeni narodi pri svoji terminologiji, kakor tudi EU. Gre za vprašanje, ki je že del mednarodne nomenklature o uporabi identitetnih atributov držav in jezikov.
 

Kaj ste naredili za zaščito pravic Makedoncev, ki živijo v Albaniji?

Na tem se dela. Pred nekaj dnevi je albanski premier sprožil iniciativo za odprtje muzeja v hiši znanega pisatelja, ki je makedonskega porekla. Z Albanijo sodelujemo tudi v okviru njihovega novega zakona o manjšinah, da bi izboljšali njihove življenjske pogoje in politično delovanje manjšine.

Kaj pa trditev, da v Albaniji živijo samo Bolgari in ne Makedonci?

To je del te širše debate, ki sedaj poteka. Vprašanje moramo prepustiti zgodovinarjem in znanstvenikom, da ga razložijo, kajti politiki tega ne moremo storiti.

S koalicijskim sporazumom se je premier Zoran Zaev zavezal, da bo sto dni pred rednimi volitvami odstopil s položaja in mandatarstvo prepustil predstavniku Albancev. Kaj pomeni Albancem delni uspeh izsiljevanja prvaka DUI Alija Ahmetija, ki je izjavil, da je prišel čas, da postane premier države Albanec?

Severna Makedonija vstopa v nekakšen nov način delovanja v smislu inkluzivnosti vseh etničnih skupnosti, predvsem s podiranjem tako imenovanih etničnih monopolov pri upravljanju države in družbe oziroma z ustvarjanjem družbe enakih skupnosti in enakih državljanov. Zato je koalicijska pogodba tako pomembna. Gre za dosego cilja, da imajo vse etnične skupnosti in vsi državljani v državi enake obveznosti in privilegije.

V Severni Makedoniji skoraj 20 let ni bilo popisa prebivalcev. Po oceni političnih analitikov je v državi zaradi množičnega izseljevanja delež Albancev v skupnem prebivalstvu največ 16-, in ne 20-odstoten. Kaj bi pomenilo za ohridski sporazum in zakon o jezikih, če bi se pokazalo, da je ocena točna?

Pri nas popis ni samo običajna statistična operacija, ki omogoča načrtovanje politik, temveč je tudi politična operacija, kajti ustava povezuje pravice skupnosti z odstotkom njene zastopanosti. To je del kompromisa iz leta 2001, ki ima za posledico, da je popis tudi politična operacija, prav toliko kot statistična. Zato so vse skupnosti občutljive za to vprašanje. To daje politično dimenzijo celotnemu vprašanju. Zato je zelo pomembno, da natančno definiramo principe, mehanizme, metodologijo za registracijo državljanov. Dogovorili smo se že, kako naj bi izdelali popis, zakon o popisu in metodologijo o popisu državljanov. Ne pričakujem, da bi to imelo kakršne koli posledice na ohridski sporazum.

Ali je res, da novi popis prebivalstva ne bo vseboval vprašanja o etnični pripadnosti?

Ne, to ni res, to bo del popisa. Leta 2012 se je sprožilo vprašanje, ali naj se popisuje samo rezidentno prebivalstvo ali skupno prebivalstvo. Logika navadnih popisov je, da se politike kreirajo za rezidentno prebivalstvo, za prebivalce, ki so trenutno v državi. Sam sem za rešitev, da se popiše tako rezidentno kot tudi skupno prebivalstvo, ker bi s tem dobili število rezidentov za pripravo politik in število skupnega prebivalstva, ki naj bo podlaga za pravice skupnosti.
 

Kljub temu zdi, da gre pri metodologiji popisa za nova odstopanja in da Zaev popušča Albancem, ker so mu pomagali na oblast...

Ne gre za nikakršno odstopanje, ampak za normalne principe za popis prebivalcev. Naši izseljenci so tesno povezani z državo. Makroekonomsko stabilnost vzdržujemo tudi zaradi nakazil, ki prihajajo iz diaspore. Naši izseljenci imajo prebivališče v Severni Makedoniji in v državah zahodne Evrope, vključno s Slovenijo. Sodelujejo tako pri ustvarjanju in ohranjanju finančne stabilnosti kakor tudi v celotnem političnem in družbenem življenju. Zato je njihov popis na nekakšen način del normalnega procesa državnega popisa. Tu ne gre samo za eno skupnost, pač pa za vse skupnosti, za vse državljane v državi.
 

Glavne politične in direktorske funkcije so si razdeli Makedonci in Albanci. Mar to pomeni, da Turki, Vlahi, Srbi, Bošnjaki in Romi nimajo kakovostnih kadrov?

To je preveč splošna ugotovitev. Politične stranke, ki sestavljajo vlado prevzemajo tudi politično odgovornost za vodenje političnih institucij, vendar vse več podjetij prehaja na tako imenovani menedžment delovanja. Gre za imenovanje ljudi na podlagi razpisov in njihove kvalitete za upravljanje z institucijami, brez kvalifikacije na podlagi etnične pripadnosti. Za politične institucije je seveda jasno, da prevzemajo odgovornost koalicijski partnerji, ki so na volitvah dobili mandat od ljudi, da upravljajo z njimi.
 

S kakšnim ciljem ste obiskali Ljubljano in s kakšnim sporočilom se vračate v Skopje?

Slovenija je ena najtesnejših prijateljic Severne Makedonije, s tradicionalno tesnimi odnosi, Ljubljana je dosledna in glasna podpornica naše evroatlantske agende. Slovenski parlament je bil prvi po Grčiji, ki je ratificiral protokol za članstvo v zvezi Nato. Slovenija je podpornica stališč Skopja v času pogovorov v Bruslju v zvezi s pogajalskim okvirom. Na tej trnovi in težki poti v evropskem procesu smo imeli Slovenijo za prijateljico skozi vsa ta leta. To je resnično olajševalna okoliščina. V Skopje se vračam s potrjeno slovensko podporo naši evropski poti, za prvo medvladno konferenco pa tudi za obogatitev dvostranskih odnosov s politično, ekonomsko in kulturno vsebino.