Makedonci do vseh bolj prijazni kot do sebe

Vsaka diaspora je pogosto narodnostno bolj občutljiva od rojakov v matični domovini. Sodeč po letošnjem shodu civilnodružbene iniciative slovensko-makedonskega prijateljstva, to velja tudi za Makedonce v Sloveniji.

Čeprav se mnogi pripadniki diaspore nikoli ne bodo za stalno vrnili v matično domovino, ki jo doživljajo čustveno, se ne želijo odreči vplivu na tamkajšnjo družbo. V makedonskem primeru je to razumljivo tudi zato, ker bi sprememba imena države posegla tudi v njihova življenja. Navsezadnje bi morali spremeniti vse osebne dokumente, tako tudi diplome, ker bi bilo treba spremeniti imena številnih institucij, njihovi otroci, če se bodo vrnili v domovino, pa bi se učili iz učbenikov, ki bi jih preverjale mednarodne komisije.


​
Nekaj sto udeležencev ljubljanskega shoda v podporo imenu Makedonije je zahtevalo sprejetje resolucije Združenih narodov, s katero bi Makedonijo priznali pod ustavnim imenom. Po njihovem mnenju Makedonci po svetu nasprotujejo spremembi imena Makedonije.
​
Zanimalo nas je, kaj o tem menijo Makedonci, ki so se uveljavili v slovenski družbi. Nekateri so sodelovanje zavrnili. Tudi če ga ne bi, to še ne bi bil reprezentativni vzorec, tako kot civilnodružbena iniciativa verjetno ne predstavlja večinskega mnenja Makedoncev, ki živijo v Sloveniji. Na naš poziv sta se odzvala priznani glasbenik Goran Bojčevski in vrhunski kardiolog dr. Goran Andonovski.

Jeza se meša z upanjem na bolje

Bojčevski je pripovedoval: »Iz Makedonije sem šel pri rosnih osemnajstih, da bi našel boljšo prihodnost. Zelo sem navezan na svojo domovino, vendar so bile razmere za mladega človeka nemogoče. Iz države nismo smeli skoraj nikamor. Vsa vrata so bila zaprta. Zato je obupalo veliko talentov, ki zaradi ekonomskih razmer ali sosedskih blokad niso mogli v svet. Za vsak izhod si potreboval vizum oziroma dovoljenje, na uradih pa so te pričakali vse prej kot prijazni obrazi. Bolelo je. Si lahko predstavljate, kakšna je bila v teh časih pot mladega človeka do uspeha v Evropi? In še danes poleg ljubezni, ki jo čutim do domovine, čutim tudi veliko jezo. Prav zaradi razmer, v katerih je bilo nemogoče ustvariti kariero, sem bil prisiljen zapustiti domovino. To je tista bolečina. Zato so tudi občutki o referendumu mešani.«

Jeza se pri njem meša z upanjem, da bo bolje: »Mogoče se nam končno odprejo vrata v svet. V tem stoletju ni več prostora za nacionalne igre, ker hitro pripeljejo do vojn, sovraštva. Spoštovati ali sovražiti pomeni porabiti enako energijo. Zakaj se potem ne spoštujemo? Grki, Makedonci, vsi na tem svetu. Človeška struktura vseh je enaka. Makedonci smo majhni, prijazni do vseh, do sebe še najmanj. Tako smo razdvojeni, vendar velja pregovor, da če doma ni, kot je treba, se vse podre.«

Bojčevskemu ni všeč, da se bo njihovo ime spremenilo. Sprašuje se: »Severna Makedonija? Kje je potem južna? Ali ni to malo hecno? Velja pa v naravi načelo močnejšega, šibkejši se vedno prilagodi. Vendar do kod? Če ne boste spremenili imena, ne boste v EU in Natu. Ali je v današnjih časih, gledam z očmi umetnika, sploh mogoče kaj takega?«

Ko pogleda mlade generacije, ugotavlja, da v tem obdobju nimajo niti časa posedati doma. Svet je tako majhen in treba ga je osvojiti. »Vse možnosti nam bodo morda dane, da lahko komuniciramo s svetom, se razvijamo, gospodarsko napredujemo,« še upa Bojčevski in meni, da je dobro, da ljudje gredo na referendum in glasujejo po svojem prepričanju. Oziroma kot je dejal vojvoda Goce Delčev: »Jas go razbiram svetot edinstveno kako pole za kulturen natprevar megu narodite.«​ (Svet naj bo namenjen le kulturnim tekmovanjem med posameznimi narodi.)

Spor naj konča na smetišču zgodovine

Andonovski meni, da je grški problem z makedonskim imenom v osnovi absurden, tako da ga je težko pametno rešiti. Makedonija se že od začetka osamosvojitve srečuje s težavo, kako se postaviti na lastne noge. Velika ovira na njeni mednarodni poti je bila Grčija, ki je vztrajno izpostavljala »sporno« makedonsko identiteto. Vse prejšnje makedonske vlade so deklarativno poskušale rešiti problem, ampak nobena ni naredila konkretnih korakov. V tem času so se pogajalske pozicije obeh držav precej spremenile. Na žalost za Makedonijo na slabše. Žalostno je tudi to, da Makedonija brez EU veliko izgublja, državljani in podjetja pa iščejo alternative, kako doseči boljši standard. Veliko se jih je že odločilo za sprejem bolgarskega državljanstva, kot vstopnice na trg dela v EU.

Trenutnega sporazuma, takšnega, kakršen je, ne bi bilo brez močne podpore EU in ZDA, je še prepričan Andonovski. Ker je EU strateška opredelitev vseh političnih strank v Makedoniji (in Makedoncev na splošno), je bilo pričakovati, da bo ta dogovor sprejet pod budnim očesom predstavnikov EU. A do končne implementacije sporazuma in sprejema Makedonije v EU in Nato je še dolga pot. Zaplete se lahko na vsakem koraku. Glede na trenutno pozitivno komunikacijo med Makedonijo in EU Andonovski želi verjeti, da bo EU naredila vse, da teh zapletov ne bo oziroma jih bodo hitro rešili.

Sklenil je z besedami: »Kakor vsi sporazumi tudi ta na koncu pušča grenak priokus. Po eni strani se veselimo rešitve problema, po drugi pa nam je težko, ker nekaj moramo dati. Enako je na makedonski in na grški strani. Močno upam, da se bodo politiki v Makedoniji in Grčiji v prihodnje osredotočili na ekonomsko sodelovanje in razvoj ter pustili zgodovino za seboj.«