Mafijec, ki so ga ljubili

Berlin – »Bil je prekrasen človek, vedno pripravljen pomagati!« je na vprašanje o pokojniku odgovoril mladenič, ki je na pogreb v berlinskem Schönebergu prišel z ostarelima staršema. Enako so zagotavljali drugi žalujoči, za policijo pa je bil Nidal R., ki so ga ob robu nekdanjega letališča Tempelhof pokosili streli domnevne mafijske konkurence, šef enega najnevarnejših »arabskih« klanov v nemški prestolnici.

Novo pokopališče dvanajstih apostolov v bližini berlinske postaje hitre železnice Schöneberg, kjer so k zadnjemu počitku položili Nidala R., je bilo 13. septembra obkroženo s policisti. Pokojnikova zločinska preteklost je bila razvpita po vsej Nemčiji, saj je policijo in socialne službe zaposloval že od rosnega desetega leta, v zaporih pa preživel kar tretjino svojega življenja. »Mahmud«, kot so ga v mladosti preimenovali v policijskih poročilih za javnost, je do štirinajstega leta zagrešil že dvajset večjih prestopkov, še veliko več pozneje, med njimi telesne poškodbe, rope, izsiljevanja in zlorabo mamil. Na njegovem primeru so preiskovali celo aktualnost kaznovanja mladoletnih zločincev, saj so videli, da prizanesljivost roke pravice ni prav nič pomagala. Zadnjič so ga za tri leta in pol zaprli maja leta 2014, potem ko je med divjo vožnjo brez vozniškega izpita ter pod vplivom alkohola in drog poškodoval več drugih vozil in ranil dva človeka.

Osuplost in krasnost

Kljub takšni pokojnikovi preteklosti je na pogreb prišla užaloščena množica več kot dva tisoč ljudi, kakršno tudi v Nemčiji običajno vidijo le ob slovesu državnikov in drugih vplivnih javnih osebnosti. Nemci so bili osupli, mlada ženska po imenu Sandra, ki se je udeležila pogreba, pa je Nidala R. tudi sama ocenila kot krasnega človeka, še toplejše besede je imela za njegovo mater: »To je čudovita, srčno dobra ženska!« Nepristranske opazovalce je, nasprotno, pogreb spominjal na prizore iz mafijskih filmov. Med žalujočimi je bil tudi »El Presidente« Mahmoud Al-Zein iz arabskega klana z do 15.000 člani, Arafat Abou-Chaker, razvpit zaradi sporov z znanim raperjem Bushidom. Nekoč najboljša prijatelja sta zaradi skupnih nepremičnin v brandenburškem Kleinmachnowu že nekaj časa smrtna sovražnika in v enem najmirnejših predmestij Berlina so zaradi tega že gorele strehe ter po cestah bežali okrvavljeni kriminalci. Voditeljev sovražnih klanov na pogrebu seveda ni bilo videti.

Osebno dober in kriminalen

Ker je bil pokojnik pokopan po muslimanskih pravilih, je bila Sandra zavita v črni hidžab, ki ji je pokrival lase, nekatere druge žalujoče so bile v črno zavite od glave do peta. Tudi v zahodnoberlinskem okrožju Schöneberg je veliko priseljencev iz Turčije in Bližnjega vzhoda, ki so se iz različnih migrantskih valov pridružili tistim iz nekdanje Jugoslavije. V bližnji Cerkvi svete Elizabete mašuje slovenski duhovnik Izidor Pečovnik Dori in tudi evangeličanskih cerkva ne manjka, na muslimanskem delu pokopališča ene od njih so se poslovili tudi od Nidala R. Le lučaj od mestne hiše Schöneberg, kjer je ameriški predsednik John F. Kennedy znamenito izjavil »Ich bin ein Berliner«, se Balkan grili prerivajo s turškimi dönerji ter orientalskimi trgovinami s sadjem in zelenjavo.



Večina Berlinčanov nima nič proti »multikulturnosti«, celo podpira jo, saj je del mestnega šarma prav mešanica različnih načinov življenja. Priseljenci in domačini Schöneberga med živahnimi etničnimi lokali in biotrgovinami morda še bolje sobivajo kot v drugih delih Berlina. Neukölln, kjer je živel Nidal R., pa so pri britanski publikaciji Time Out pravkar uvrstili na sedmo mesto najbolj »cool« soseščin na svetu. Skupaj z drugimi Nemci pa se vendarle tudi tam sprašujejo, kako je lahko na pogreb nabildanega mladega moškega z namaziljenimi lasmi in dolgo kriminalno preteklostjo, ki ga je na fotografijah pogosto videti z rolexi na roki pred najdražjimi športnimi avtomobili, prišlo toliko ljudi. »To se sprašujem tudi jaz!« je v telefonskem pogovoru ocenil nemško-italijanski strokovnjak za organizirani kriminal Sandro Mattioli. »Morda je bil osebno dober in prijazen človek, dokazano pa je tudi, da je bil zelo kriminalen.«

Mafija? Ne, hvala!

Mattioli predseduje pobudi »Mafija? Ne, hvala!«, ustanovljeni leta 2007 po obračunu sovražnih družin italijanske 'Ndranghete pred italijansko restavracijo v Duisburgu, v katerem je umrlo šest ljudi. Se mu zdi vsaj v Berlinu nevarnejša arabska? »Vprašanje je, kaj razumete kot nevarno. Italijanska mafija ima zelo veliko denarja, a so arabski klani vsekakor bolj navzoči na ulicah.« To gotovo velja za umor Nidala R., saj berlinski klani do zdaj niso medsebojno obračunavali na javnih mestih brez ozira na naključne sprehajalce, 36-letnika pa so na drugo septembrsko nedeljo pri belem dnevu ustrelili v bližini kombija s sladoledom na priljubljenem mestnem parku in pred očmi žene in otrok. Nedeljski obiskovalci, ki so mu poskušali pomagati, so najbrž mislili, da gre za zelo običajno mlado družino, a Nidal R. ni bil običajna žrtev. Šele nekaj mesecev pred tem je spet prišel iz zapora, dober teden pred svojo smrtjo je za las ušel oboroženemu napadu.

Nemške statistike kažejo zmanjševanja kriminala, zločinskih dejanj je tako malo kot že četrt stoletja ne. Samo lani se je v primerjavi z letom pred tem zmanjšalo za skoraj deset odstotkov, manjše je tudi v primerjavi z letom 2014, preden je izbruhnila zadnja begunska kriza. Zmanjšuje se celo delež kriminalnih priseljencev, a število težkih kriminalcev in morilcev med njimi vseeno močno presega njihov delež v nemškem prebivalstvu. To je mogoče pripisati tudi klanom s tujimi koreninami. Poznavalci so že v začetku septembra sumili prerivanje v berlinskem podzemlju med Nidalom R. in drugimi klani za nadzor nad preprodajo mamil, prostitucijo in igrami na srečo. Skupaj s pajdašema iz prijateljskega klana C. je le teden dni pred svojo smrtjo obiskal stavnico v Britzu, ki naj bi jo nadzoroval eden od turških klanov, in začelo se je streljanje. Nidal R. je ostal nepoškodovan le zato, ker je ostal v stavnici, njegova prijatelja sta bila težko ranjena.

»Sramotni psi«

Te napadalce sumijo tudi odgovornosti za pretep nekaj dni pozneje v kavarni v lastništvu klana C. na berlinski »arabski« aveniji Sonnenallee, iz katerega se je rešil le s pobegom v svojem porscheju, vsaj dokler se med begom ni zaletel v neki tovornjak in je moral popolnoma uničen avtomobil pustiti sredi ceste ter bežati peš. Očitno mu porschejev ni manjkalo, saj je enega sesul tudi med pijansko vožnjo, ki mu je prinesla zadnjo zaporno kazen. Kljub temu po izpustitvi ni dolgo trajalo, da se je spet zapletel v stare posle, policija pa še ne poroča, katerega od omenjenih klanov sumijo njegovega uboja. Domnevati je mogoče, da so že zbrali nekaj dokazov, saj so golf, v katerem so morilci pobegnili s kraja zločina, našli zažganega na drugem koncu Neuköllna. Pokojnikov brat pa na Facebooku že objavlja fotografije več »sramotnih psov«, ki naj bi pobegnili v Turčijo ali Libanon. Nidal R. se je prepiral tudi s Čečenci in drugimi, večina berlinskih »arabskih« klanov pa ima vendarle korenine v Libanonu, kamor so se pred tamkajšnjo državljansko vojno iz osemdesetih let minulega stoletja zatekali mnogi turški Kurdi, po njej pa se preselili v Nemčijo.



Tudi Nidal R. je še kot osemletni otrok pred libanonsko vojno zbežal v Berlin, a ima njegova družina korenine na palestinskih ozemljih, tudi njegova krsta je bila pokrita s palestinsko zastavo. Zavedanje starih korenin je za berlinske klane pomembno, pravijo strokovnjaki. Z njihovim poudarjanjem se držijo zase in skrbijo, da tudi njihovi otroci nimajo nemških prijateljev, že od rane mladosti jim dopovedujejo, da je družina pomembnejša od vsega drugega, tudi od države. Nasilna je postala druga generacija, potem ko je spoznala prizanesljivost nemškega pravosodja do priseljencev. Policija verjame, da se od dvajsetih velikih berlinskih družin arabskih korenin dvanajst ukvarja s kriminalom in tekmuje za nadzor nad preprodajo mamil, pranjem denarja, izsiljevanjem lastnikov lokalov, tihotapljenjem z ljudmi in drugo korupcijo v nemški prestolnici, sumijo jih celo umorov po naročilu.

V 79 sekundah za 800.000 evrov dragocenosti

Nič čudnega, če na racijah proti njim sodelujejo do zob oborožene posebne policijske enote, kot je bilo mogoče videti med poletnimi zasegi več kot sedemdesetih stanovanj v Berlinu in sosednjem Brandenburgu. Del denarja za te nepremičnine so sledili do lanske spektakularne kraje največjega kovanca na svetu v muzeju Bode. Sto kilogramov težkega in skoraj štiri milijone evrov vrednega kanadskega zlatnika z nazivom Big Maple Leaf najbrž ne bodo več našli, saj so na oblačilih osumljenih odkrili sledove zlatega prahu, a so jim lahko odvzeli vsaj stanovanja, za nakup katerih ni bilo mogoče predložiti legalnih sredstev. Pripadniki drugega klana so se znašli na sodišču zaradi enako spektakularne kraje dragocenih ur in nakita v najelitnejši berlinski veleblagovnici KaDeWe, kjer so zlikovci pred božičem leta 2014 pred očmi prestrašenih nakupovalcev v 79 sekundah nakradli za več kot osemsto tisoč evrov dragocenosti, potem ko so vitrine razbili s kladivi in oddrveli še pred prihodom policije. Arabske klane obtožujejo tudi razstrelitve banke v Mariendorfu istega leta, iz katere so roparji pobegnili z desetimi milijoni, proti enemu od njih pa je policijsko akcijo omogočil plačani morilec, ki bi moral ubiti tekmeca za srce izvoljenke enega od članov klana. Plačanec se je skesal in se namesto tega zatekel na policijo.

V Berlinu klane le redko navajajo z imeni, saj imajo njihovi šefi dovolj denarja za najdražje odvetnike, ki jih v tem primeru spustijo nad novinarje in druge. Policija se njihove nevarnosti zaveda tudi drugje po državi in konec minulega tedna so obsežne racije potekale v Bremnu, v Essnu pa so pred kratkim pred šiša barom brutalno pretepli policistko in policista, ki sta patruljirala v bližini. Še posebno nasilen je bil neki sedemnajstletnik. Ko so ga prijeli, se je pred zaporom zbrala agresivna množica članov njegovega klana in zahtevala njegovo izpustitev. Domnevajo, da ima ta klan tako kot številni drugi tesne povezave tudi v Berlinu, in oblasti nemške prestolnice zahtevajo večje sodelovanje dežel pri spopadanju z organiziranim kriminalom, ki si dovoli vse več. Po streljanju v parku Tempelhofer Feld je bilo vroče tudi pred zahodnoberlinsko bolnišnico Benjamina Franklina, kamor so prepeljali smrtno ranjenega Nidala R. Več sto pripadnikov njegovega je klana do prihoda okrepljenih policijskih enot oteževalo vstope pacientov in zdravnikov.

Predstave o mestni idili

Bolj umetniško navdihnjeni med njimi so v bližini mesta zločina narisali velik portret svojega idola, zavitega v palestinsko ruto, in s tem zelo razjezili oblast v Neuköllnu, ki je že ukazala prepleskati grafit. Na začetku minulega tedna pa so se meščani tam spet brezskrbno odpravljali v svoj priljubljeni park, ki velja za eno največjih mestnih zelenih površin sveta. Tristo hektarov veliko nekdanje nacistično letališče so si pribojevali v dolgotrajnem spopadu z načrtovalci novih stanovanjskih sosesk in ga hočejo uživati. Ob vstopu z Oderstrasse, kjer se je Nidal R. z družino namenil na zabavo z žarom, so po nekdanjih vzletnih stezah hiteli kolesarji in rolkarji, učiteljice so vodile razrede otrok in lastniki psov na povodcih svoje štirinožce. Neka ženska je meditirala, dve drugi sta si za piknik razprostrli odejo, še več jih je s knjigami v rokah sedelo na kamniti ograji.



Letališče, na katerem so med hladno vojno pristajali zavezniški »rosinenbomberji«, je zaradi velikega pritiska javnosti ostalo, kakršno je bilo, novo rastlinje je videti le na »urbanih vrtovih« in njihovih zabojnikih z najrazličnejšo zelenjavo in začimbami. Tudi v bližini Oderstrasse, kjer so streljali na Nidala R., javni vrt daje vsem meščanom možnost vrtnarjenja, pobiranja sadov ali samo igranja kitare v senci velikih sončnic, kar je v ponedeljek počel neki temnopolti moški, drugi je nedaleč igral na trobento. »Pojdite do mošeje in čez cesto do naslednjega parka in boste videli, kaj počnejo,« je predstave o mestni idili razblinil 53-letni turški priseljenec, ki sem ga zmotila med sprehodom po gigantski površini, še vedno ožgani od poletnega sonca. »Na parku Hasenheide je ob vsakem drevesu temnopolt moški z mamili, hčere ne morem pustiti, da gre skozi park, in tudi jaz se mu raje izognem.«

Rekrutiranje

Ahmed se je pred šestindvajsetimi leti priselil iz Turčije, a se ima za Berlinčana, njegov starejši sin je policist. Verjame, da mafijci, kakršen je zanj bil tudi pokojni Nidal R., za preprodajalce mamil rekrutirajo priseljence iz zadnjega begunskega vala. »Vse, ki se ukvarjajo z mamili in kriminalom, bi bilo treba takoj izgnati!« Park Hasenheide, ki ga od polja Tempelhof loči le mošeja, je res že dolgo razvpito zbirališče preprodajalcev in uporabnikov mamil. Se je tam svoje »obrti« učil tudi Neuköllnčan Nidal R., ko so ga za javnost zaradi mladosti še imenovali Mahmud? Zanimivo je, da je v času njegove kriminalne mladosti v Münchnu deloval serijski mladoletni prestopnik turškega rodu s podobnim izmišljenim imenom, a so »Mehmeta« bavarske oblasti po vrsti težkih zločinov brez milosti izgnale v domovino njegovih staršev. Danes 34-letni Muhlis Ari se je večkrat poskusil vrniti v Nemčijo, a so njegovo zagotavljanje, da se je poboljšal, vsakokrat razkrinkali novi težki prestopki. Zdaj iz Turčije strelja proti Nemčiji z besedami na tiste, ki kritizirajo njegovega novega idola predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, medtem ko je Nidal R. zaradi pravih strelov že med pokojnimi.

Odvzem premoženja

»Palestinski lev iz Berlina« je lahko ostal v Nemčiji tudi zaradi še danes spornega pravosodnega načela, da ljudi brez veljavnih dokumentov ne izganjajo iz države. Številni migranti iz zadnjega begunskega navala ostajajo v osrednji evropski državi, ker nimajo dokumentov ali celo ker so zagrešili kaznivo dejanje, in tudi Nidal R., ki se je priselil veliko prej, ni imel libanonskega državljanstva. Tako kot številne druge člane tako imenovanih arabskih klanov so ga oblasti do zdaj kljub vsemu tolerirale, zdaj pa počasi prepoznavajo velike nevarnosti paralelnih družb s kriminalnimi strukturami. V zadnjem letu dni se množijo postopki proti njim, nemško-italijanskega strokovnjaka za organizirani kriminal Sandra Mattiolija pa smo vprašali, kaj bi bilo še treba narediti. »V bistvu jim je treba odvzeti premoženje,« je ocenil. »Tu se že marsikaj dogaja, zelo pomembni pa bi bili tudi programi za izstop tistih, ki nočejo biti več del mafijskih struktur.«

Zdaj prekipeva tudi številnim berlinskim politikom, celo tistim na levici, ki jim ni mogoče očitati rasizma. Socialdemokrat Tom Schreiber iz neuköllnske občinske skupščine poleg zasega stanovanj, avtomobilov in drugega premoženja predlaga tudi odvzem otrok, katerih avtomatično sledenje zločinskim potem svojih očetov in stricev se pogosto začne že z asocialnim in agresivnim vedenjem v osnovni šoli, družine pa pogosto nočejo sodelovati s šolskimi oblastmi in socialnimi službami. A odvzem problematičnih otrok bi bil račun brez sodišč in, kot rečeno, imajo klani s svojim nakradenim denarjem dovolj sredstev za najboljše odvetnike. Drugi zato za najbolj kriminalne med njimi predlagajo izgon. Če bi jim grozila vrnitev v Libanon ali Turčijo, bi morda dvakrat razmislili, kako se vedejo v Nemčiji.