Macronizem morda ni dober, alternative so sporne

Mnogi protestirajo, ker je v francoski družbi, pa tudi na planetu, marsikaj narobe, a neredki razbijači namenoma še izpodjedajo­ francosko družbeno soglasje. Tudi teorij zarote, kaj se v resnici dogaja, zakaj, za kakšno ceno in kdo je v ozadju nasilja, kakršnega ni bilo malone desetletja, je te dni v Franciji ogromno. Danes se bo spet pokazalo, kako uničujoč je lahko protestniški ekstremizem (po francosko). Gibanje rumeni jopiči pripravlja četrto dejanje, po nekaterih pozivih na družabnih omrežjih naj bi zavzeli kar Elizej, predsedniško palačo.

V četrtek se je sedem sindikatov, med njimi CGT in CFDT, podpisalo pod skupno izjavo, s katero so pozvali k dialogu in umiritvi strasti pred današnjim, že četrtim sobotnim protestom rumeni jopiči. Močno je zavedanje, da lahko, če uporabim tudi krepko primerjavo, francosko družbo vsak trenutek raznese, kajti Francozom še zdaleč ne gredo v nos višje trošarine na gorivo, zato – četudi je premier Édouard Philippe pred dnevi razglasil moratorij na zvišanje trošarin – družbenega pomirjanja ni pričakovati. Mnoge nasploh moti Macronovo reformiranje Francije kakor tudi njegov predsedniški slog, posebno neprimerno izbiranje besed, drugi se ob tem sprašujejo, komu doma ali morda celo na tujem je v interesu spodnesti macronizem.

Šokantni prizori

Protestniško socialno gibanje, ki se je razmahnilo spontano in se širi nenadzorovano tudi v vandalizem, je precej očitno nepovezano in kompleksno, kar povzroča težave (vladi), s kom se sploh pogovarjati in pogajati. Na problematično neusklajenost protestiranja, v katerem se menda porajajo problematični samooklicani voditelji in so svoj raison d'être baje prepoznale razne ekstremistične skupine, naj bodo skrajno desne ali leve, je v intervjuju za Le Monde opozoril generalni sekretar sindikalne centrale CGT Philippe Martinez. Ogradil se je od rumenih jopičev, češ da v njihovem vedenju ne prepozna vrednot sindikalizma, in spomnil na eksces, kako je novembra številne Francoze pretresel posnetek iz kraja Flixecourt v departmaju Somme, s katerega je razvidno, kako so ljudje, odeti v rumene varnostne brezrokavnike, ovadili policiji migrante, skrite v cisterni. »Rumeni jopiči«, kdorkoli že so, tako za mnoge niso ravno sinonim za plemenit boj za boljšo francosko družbo, v prid jim, seveda, niso niti podobe požganih avtomobilov, razbitih lokalov, kaj šele statistika o poškodovanih – v soboto, 1. decembra, recimo.



Po drugi strani so Francoze osupnile prav tako šokantne podobe policijskega umirjanja dijakov gimnazije Saint-Exupéry v kraju Mantes-la-Jolie, ki so jih na družabnih omrežjih delili v četrtek: mladi, blizu šole postrojeni v vrste in k zidu, klečijo na kolenih in z rokami na zatilju, obkrožajo jih policisti v čeladah, s pendreki in ščiti ... Zaradi izgreda, ko sta zgorela avtomobila in so se mladi postavili sproti policistom, so pridržali več kot 150 oseb, po večini dijakov, ki jih zdaj bremenijo »oboroženega zbiranja«. Iz solidarnosti do vrstnikov, ki jih je tako »ponižala policija«, so včeraj na primer številni mladi z rokami na glavi posedli pariški Trg republike.

Brez prilivanja olja na ogenj

O krizi, ki zdaj pretresa Francijo in v njej vidita priložnost predvsem skrajna desničarka Marine Le Pen in skrajni levičar Jean-Luc Mélenchon, naj bi predsednik Emmanuel Macron javno spregovoril v začetku prihodnjega tedna, ko bo jasno, kakšna je bila še četrta protestniška sobota zapored. Pred tem menda ni hotel priliti olja na ogenj ...

Danes, ko se je spet bati izgredov in vandalizma, naj bi za red in mir skrbelo 89.000 varuhov, od tega 8000 v Parizu, kjer naj bi po dolgem času po potrebi uporabili tudi policijske oklepnike. Medtem ko neredki (tudi intelektualci) spodbujajo protimacronistične emocije in kličejo k predsednikovemu odstopu, razumni glasovi pozivajo k umiritvi strasti, češ da je samo z Macronom, ki resda dela napake in posega v socialno državo, mogoče ubraniti francosko republiko. ­Alternative so zelo sporne.