Levo, desno – ali samo naravnost naprej?

Kolona črnih vozil znamke zil in rdečih zastav je morala spremeniti pot od letališča do veleposlaništva Sovjetske zveze v Pekingu. In to ne glede na to, da je v eni od črnih limuzin sovjetske izdelave sedel sam predsednik Mihail Gorbačov, kajti v kitajskem glavnem mestu se je tega 15. maja 1989 dogajalo nekaj pomembnejšega od njegovega zgodovinskega obiska.

​Na Trgu nebeškega miru in tudi po vseh ulicah v središču kitajskega glavnega mesta je več sto tisoč študentov in drugih prebivalcev sovjetskega voditelja pozdravljalo s transparenti, na katerih je pisalo »glasnost« in »perestrojka«. A slovesni sprejem je kljub temu potekal na letališču, namesto na Tiananmenu, saj tako najvišjim kitajskim funkcionarjem kot samemu Gorbačovu ni bilo do tega, da bi se soočili z množico razvnetih demonstrantov, čeprav so ti z navdušenjem sprejemali popke demokracije v komunističnem bloku.

Problem je bil v tem, da so zahtevali še več od tega. Zahtevali so, da se ti popki razcvetijo tudi znotraj Velikega kitajskega zidu. In čeprav je šlo za mirne proteste – saj v mestnem trgovinskem središču ni bilo razbito niti eno okno in ni zagorel niti en avtomobil – je bilo iz vrst demonstrantov dobro čutiti vonj nekakšnega političnega, družbenega in vrednostnega skoka naprej, na katerega kitajska komunistična partija ni bila pripravljena.

»To je revolucija!« je ugotovil Jevgenij Primakov, bližnji sodelavec sovjetskega predsednika in eden najbolj dejavnih zagovornikov sprave med Moskvo in Pekingom. In medtem ko je nekatere člane sovjetske politične delegacije skrbelo, da bodo, kot so zaslutili, normalizirali odnose s politično mrtvimi osebami, je bil Gorbačov ob hrupu s Tiananmena po eni strani zaskrbljen, po drugi pa je občutil olajšanje. Ni mu ugajalo, da se je znašel v epicentru velikega potresa, ki ga je bilo čutiti v zraku, je pa z olajšanjem ugotovil, da je dobro, da njegova država ni šla po »kitajski poti« reform, kot so na začetku predlagali nekateri njegovi sodelavci. »Nočem, da bi bil Rdeči trg videti kot Trg nebeškega miru,« je dejal in zavrnil prošnjo kitajskih borcev za demokracijo, da bi se sestal z njimi.

O čem nista govorila

To je bilo prvo vrhunsko kitajsko-sovjetsko srečanje po tridesetih letih napetosti. S tem obiskom naj bi se normalizirali odnosi med dvema velikima sosedama. A ulica, v kateri je bilo sovjetsko veleposlaništvo, se je še vedno imenovala Protirevizionistična cesta, kot so jo kitajske oblasti preimenovale v času Nikite Hruščova, delu kitajskega partijskega vodstva pa še vedno ni bilo povsem jasno, kdo je pravzaprav ta reformator iz Moskve in kaj pomeni to, da so se hoteli z njim sestati študenti, ki so zahtevali uvedbo demokracije. Pogovarjali so se o položaju v svetu in izmenjali mnenja o Kampučiji (kjer so se spopadli sovjetski in kitajski geostrateški interesi). O demokraciji, večstrankarstvu, svobodnih volitvah in delitvi treh oblasti – ni bila izrečena niti ena beseda.

Preden je Gorbačov 19. maja odpotoval iz Pekinga, je sovjetskemu veleposlaniku priznal, da je imel edini smiseln pogovor z generalnim sekretarjem centralnega komiteja KP Kitajske Zhao Ziyangom. Samo z njim sta namreč govorila v skupnem jeziku, v katerem sta se strinjala, da so politične reforme nujen del vsesplošne preobrazbe obeh cesarstev, ki si prizadevata za modernizacijo. Nista omenjala besede »demokracija«. Dovolj je bila »glasnost«. In nekje tukaj, prav okoli vprašanja, kako poimenovati ta proces odmikanja od centralizirane oblasti enostrankarskega monolita, je zastal tudi poskus, da se dve komunistični državi do konca spustita v reformistično pustolovščino.

Ugasnil mu je mikrofon

Dva tedna po vrnitvi Gorbačova v Moskvo se je kitajska vojska s tanki in mitraljezi podala proti Tiananmenu. Njen cilj ni bil z vozili pustošiti med študenti in delavskimi aktivisti. Streljali so v demokratične ideje znotraj same komunistične partije. Zhao Ziyang je bil že odstavljen in zaprt v svoji rezidenci, iz katere ni nikoli več stopil kot svoboden človek. Ubiti demonstranti (tako kot naključno ustreljeni ljudje) so bili kolateralna škoda velikega obračuna na zgodovinskem razpotju, na katerem se je odločalo ne le o usodi Kitajske, temveč o usodi demokracije na splošno.

Razsodba je bila izrečena, ko je 10. junija za govorniški pult sovjetske dume stopil novoizvoljeni poslanec Andrej Saharov. Zahteval je, naj Moskva odpokliče svojega veleposlanika iz Pekinga in tako izrazi nezadovoljstvo ob prelivanju krvi na Tiananmenu. Gorbačov mu je ugasnil mikrofon. Kitajsko je potreboval v strateškemu trikotniku, katerega del je bila tudi Indija, nasproti tega trikotnika pa je stala Amerika s svojimi velikimi ambicijami, da razbije komunistični blok in dokončno v svojo korist konča hladno vojno.

Demokracija je bila v velikih igrah vedno nepomembna. A je dolgo kot cilj ostajala na horizontu. Celo v posttiananmenski Kitajski se je o njej še vedno razmišljalo kot o nenadomestljivi instituciji nadzora nad zlorabo oblasti in dokazanem nujnem pogoju za svobodno ustvarjalnost in tehnološko inovativnost. Demokratizacijo so pravzaprav bolj prelagali, niso pa se ji popolnoma odrekli. In ker je Ljudska republika Kitajska že leta 1949 od kvomintanške Republike Kitajske podedovala demokratsko ligo z osmimi političnimi strankami, ki so imele skupaj več sto tisoč članov, je pravzaprav obstajala tudi institucionalna struktura, na katero bi se lahko oprla moderna demokracija. A le, če bi se demonstracije na Tiananmenu drugače končale. A le, če bi Zhao Ziyang ostal na oblasti. In samo v primeru, da ne bi bilo v Zhongnanhaju (rezidenci najvišjih kitajskih voditeljev), pa tudi v Kremlju preveč tistih, ki so se menda zbali kapitalistične tovarišice, ki jim z baklo, dvignjeno v nebo, kot simbolom večne svobode in napredka, bolj grozi, kot da bi jim kaj obljubljala.

​Kaj če ...

Ni malo zgodovinarjev in politologov, ki še danes razpravljajo o tem, ali bi se lahko drama na Tiananmenu iztekla drugače.
»Kaj bi se zgodilo, če bi neomajni vodja vojske, takrat 85-letni strastni kadilec Deng Xiaoping, preminil pred letom 1989, namesto da je živel še sedem let?« piše Salvatore Babones, avtor knjige Novi avtoritarizem: Trump, populizem in tiranija strokovnjakov. »Kaj če bi reformistični Zhao Ziyang stopil na čelo protestov kot novi vrhovni voditelj Kitajske? Kaj bi bilo, če bi se študenti na Tiananmenu mirno razšli in nato v devetdesetih letih še naprej potihoma pripravljali demokratično reformo? V tem primeru bi demonstracije na Tiananmenu slavili kot temelj kitajske demokracije.«

In seveda bi bil tudi ves svet – če že sanjarimo skupaj z Babonesom – v tem scenariju videti povsem drugačen. Ne bi bil razdeljen na ideološke, geopolitične in varnostne bloke, ki se nič več ne imenujejo Nato in varšavski sporazum, temveč jim je ime iphone in Huawei. In ne bi razmišljali o drugi hladni vojni, tretji svetovni vojni in novi vojni srebrnih in zlatih zvezd.
A demokracija bi bila kljub temu v krizi.

Demokracija je, če tako rečemo, v krizi že desetletja. Mar niso že leta 1975 francoski sociolog Michel Crozier, ameriški politolog Samuel Huntington in japonski sociolog Džodži Vatanuki napisali poročila s prav takšnim naslovom, Kriza demokracije: o možnosti upravljanja demokracij? In mar ni leta 2013 ameriško-indijski novinar in politolog Fareed Zakaria opozoril, da so se ZDA znašle pred krizo demokracije, ker zaupanje Američanov v politične institucije upada in se pojavljajo znamenja politične ohromitve?

Več demokracij, manj demokracije

Seveda lahko še vedno vse pripišemo Tiananmenu in Rdečemu trgu. Letu 1989. Omahljivosti Deng Xiaopinga in Mihaila Gorbačova ter njuni bojazni pred pravo svobodo. Po svoje to že dolgo počne Larry Diamond, profesor s Stanforda, ki v številnih esejih in študijah opozarja na to, da rastoča Kitajska in upadajoča Rusija zategujeta zanko okoli vratu Ameriki, s tem pa tudi globalni demokraciji. V članku, nedavno objavljenem v Wall Street Journalu, Diamond našteva, kako je bilo leta 1900 na svetu samo 11 demokracij, leta 1920 se je njihovo število povečalo na 20, leta 1974 pa na 29. »Do leta 1993 je to število poskočilo na 77,« pravi Diamond, »in prvič v zgodovini je bila v tej kategoriji večina držav z najmanj milijonom prebivalcev. Do leta 2006 se je število demokracij povečalo na 86.«

Se pa v zadnjih dvanajstih letih, poudarja stanfordski profesor, demokracija spoprijema z globalno krizo. Spremljamo erozijo političnih pravic in družbenih svoboščin, od vsakih šestih demokracij pa je najmanj ena razpadla. Diamond ugotavlja, da je vse manj pravih demokracij. Kitajska in Rusija sta k temu pripomogli s svojo retoriko »močnega voditelja«, na katero se opirajo neoliberalne zasnove avtoritarnih državnikov od Madžarske pa vse do Filipinov. In če lahko kaj zamerimo ZDA in njihovemu predsedniku Donaldu Trumpu, je to dejstvo, da sta se znašla v lastnem političnem razpadanju in da nimata moči za ohranjanje celovitosti svetovne ureditve.

Preživeli bomo krizo – še enkrat

A pustimo Diamonda. Povsem jasno je, da demokracija brez demokratične Kitajske in Rusije ne more biti takšna, kot bi bila, če bi se leta 1989 vse skupaj odigralo po drugačnem scenariju. Prav tako je jasno, da je na globalno stanje demokracije bistveno vplivala gospodarska uspešnost avtokratske enostrankarske Kitajske, pa tudi obnovljena vojaška sila avtokratske večstrankarske Rusije. In nesporno je, da že to, da se volitve v vseh državah dosledno vrtijo okoli identitete, vse več tudi okoli suverenosti in vse pogosteje okoli golih socialnih tem, da ne rečemo okoli kruha in slanine, dejansko pomeni, da je demokracija, takšna, kot jo imamo, v resnični krizi.

Znova.

Razlog, zaradi katerega je znova tako močno občutiti krizo, je verjetno nekje drugje, ne toliko v Kitajski in Rusiji. V času, ko je bila globalna rast odvisna od revolucije v tehnologijah in eksplozije novih znanj, je bil svobodni posameznik, ki razbija vse okove razmišljanja, da bi prišel do nečesa povsem novega, neprecenljive vrednosti. Zato se je takrat v demokracijo verjelo kot v sistem, ki vse to omogoča bolj kot drugi sistemi. Zdaj ko so tehnologije prej v stanju nadgrajevanja in ko se inovacije opirajo na ogromno količino podatkov, pa so za kapital bolj dragoceni pokoren občan, ki se je pripravljen odreči donedavni sveti osebni diskreciji, delavec, ki je zadolžen s posojilom za stanovanje, in menedžer, ki tudi tisto malo počitka uporabi za to, da bi nato še več delal, ne pa prebiral politične analize in se seznanil s kandidati za parlament.

»Perestrojka« s kitajskimi reformami o tem, da je demokracija nujna, ali Gorbačov z Deng Xiaopingom o tem, da je od vsega najpomembnejši strateški trikotnik proti Ameriki? Preživeli bomo krizo – še enkrat. Se bomo s tega razpotja napotili na levo, na desno ali – kot je edino logično – naravnost naprej?