Leto ameriškega nemira

V letu 2021 sta pretekla komaj dva tedna, a se vsaj v Ameriki potek zgodovinskega dogajanja, ki ga je lani zagnala pandemija stoletja, še pospešuje. Z Donaldom Trumpom se prvi ameriški predsednik spopada z že drugim procesom razrešitve, čeprav se bo iz Bele hiše izselil, še preden bi ga lahko iz nje vrgli. Povod je bil prvi vdor v kongres po britanskem požigu leta 1814, vladajoči demokrati z redko tako obsežno izvršno in zakonodajno oblastjo pa hočejo izvoljenemu predsedniku prvič preprečiti kakršnokoli politično delovanje po končanju mandata.



Trump je gotovo podcenil uničevalno moč množic, tako kot on prepričanih o demokratski kraji predsedniških volitev, in če bi poslušal svojega že nekdanjega ministra za domovinsko varnost, bi poznal strahove pred organiziranim delovanjem skrajnih desničarskih skupin. Amerika – in z njo ves svet – pa je v minulih dvanajstih mesecih opazovala tudi enako ogorčene nemire skrajno levih skupin v številnih ameriških mestih in demokrati se nad tem niso pritoževali. Tudi sami so izpraševali še vsako republikansko volilno zmago v tem stoletju in se zato niso imeli za izdajalce naroda.



Trump se v prvem mandatu tudi ni izkazal za takšno katastrofo, kot so napovedovali, zato bolj običajne politike še najbolj straši njegova privlačnost za množice. To je zelo nepravično do ameriških poražencev dosedanje enostranske globalizacije, ki bi si zaslužili široko družbeno razpravo o svojih stiskah. Republikanski prvak si je z zmerjanjem in drugo besedno grobostjo ustvaril veliko zapriseženih sovražnikov ter z domišljavo zagledanostjo vase užalil številne Američane, ki jih je skrbela in jih še skrbi zdravstvena kriza, pod krinko moralne ogorčenosti pa vendarle poteka obračunavanje s političnimi programi trumpizma in vseameriške desnice.

Američani bi si zaslužili odkrito razpravo tudi o vlogi svoje države v svetu, vprašanje spopada z avtokratskimi velesilami pa bi moralo zanimati tudi vse druge demokratične države sveta. Zdaj o tem ne bodo mogli več svobodno razpravljati tudi zato, ker so se najpomembnejše komunikacijske družbe odločile za cenzuro desnega političnega odra. Že dvom o volilnih rezultatih leta 2021 je dovolj za izbris z družbenih medijev. V preteklosti so ameriški tožilci odkrili in sodniki obsodili že številne takšne primere, v Teksasu so pred kratkim obtožili domnevno organizatorko množičnih volilnih prevar. Rezultat bo morda globok dvom polovice volilnega telesa o novi administraciji ter izgubljena vera v moč znamenitega prvega amandmaja k ustavi, na katerem je do zdaj temeljil velik del ameriške mehke moči.



Twitter, Facebook, Apple, Amazon in druge so res zasebne družbe s pravico do svoje poslovne politike, vse večji monopol nad družbeno razpravo pa imajo tudi zaradi velikodušne države, ki jim oprošča tožbe zaradi objavljene vsebine. Časopis, ki ga držite v rokah ali berete na prenosnem telefonu, nima takšnih privilegijev. Družbena omrežja in tehnološki velikani se spuščajo na spolzka tla cenzure prav v času, ko Amerika, čeprav utemeljena na idealih, ne izgublja le vere v skupno prihodnost, ampak tudi v preteklost.

Demokrati vseh teh težav najbrž ne bodo mogli odpraviti z velikimi političnimi in zakonodajnimi pristojnostmi, ki so si jih pridobili, morda se jim bo nesposobnost omejevanja njihovih velikopoteznih gospodarskih, federalnih, pravosodnih in drugih načrtov celo maščevala. Že prejšnja demokratska administracija Baracka Obame in tudi številne druge države sveta z osrednjo evropsko državo Nemčijo vred so morale spoznati, da se lepi nameni varstva okolja, delavske zaščite, novih energij in podobnega pogosto ne iztečejo avtomatično v gospodarsko rast in blaginjo. Ameriški volivci so v preteklosti tako levim kot desnim administracijam z bolj ali manj prosto roko kmalu pokazali, da še najbolj cenijo uravnoteženo oblast, v sedanjem turbulentnem času pa se do takrat lahko zgodi še marsikaj.