Latinska Amerika v zadnjem desetletju: Od potresov do političnih pretresov

Začelo se je s potresom na Haitiju januarja 2010, nadaljevalo se je s prav tako uničujočim tresenjem tal februarja v Čilu. Tla na Haitiju so se 12. januarja 2010 tresla 10 sekund, naravna nesreča pa je zahtevala 300.000 življenj. Tako vsaj ocenjujejo; zaradi prepolnih mrtvašnic so mnogo oseb pokopali nemudoma v skupinskih grobovih. Skupno je haitijski potres prizadel približno tri milijone ljudi, potres v Čilu 27. februarja, ki velja za peti najhujši potres na svetu, pa milijon.

Desetletje v Latinski Ameriki je poleg smrtonosnih naravnih nesreč po mnenju BBC Munda zaznamovalo pet osebnosti. Medtem ko sta se za vedno poslovila dolgoletna socialistična voditelja – venezuelski predsednik Hugo Chávez je preminul leta 2013, kubanski voditelj Fidel Castro pa tri leta pozneje –, je na čelo rimokatoliške cerkve stopil Jorge Mario Bergoglio, papež Frančišek iz Argentine. V Mehiko so se oči uprle, ko je leta 2015 iz strogo varovanega zapora vnovič pobegnil prekupčevalec drog in vodja sinalojskega kartela Joaquín Guzmán Loera – El Chapo, pozornost pa je pritegnila tudi izvolitev Joséja Manuela Lópeza Obradorja za predsednika Mehike leta 2018. Levičarju, ki je bil izvoljen v tretjem poskusu in je v času tretje predsedniške kampanje obljubljal transformacijo države, doslej ni uspelo zmanjšati nasilja v državi.

Nestabilni Kolumbija in Venezuela

Kar zadeva pomembna politična dogajanja v regiji, gre na prvem mestu omeniti vsesplošno krizo v Venezueli, ki jo od Chávezove smrti naprej vodi Nicolás Maduro. Medtem ko opoziciji pod vodstvom Juana Guaidója ni uspel želeni preboj na oblast, Urad Združenih narodov za begunce navaja, da bo do konca leta 2020 v tujini živelo več kot šest milijonov Venezuelcev.  Veliko izmed njih, več kot milijon, je menda pribežališče že našlo v Kolumbiji, ki ji navkljub sklenitvi mirovnega sporazuma z Revolucionarnimi oboroženimi silami Kolumbije (FARC-EP) ni uspelo zaustaviti nasilja v državi.

Uresničevanja določil sporazuma, ki ga je s FARC-EP leta 2016 sklenil nekdanji predsednik Juan Manuel Santos, pod vprašaj niso postavili le volivci, ki so vsebino dokumenta zavrnili na referendumu, temveč tudi nekateri borci, ki so se odločili nadaljevati z oboroženim bojem. Kolumbijska vlada, zdaj jo vodi poleti 2018 izvoljeni Iván Duque, se neuspešno pogaja tudi s trenutno največjo gverilsko skupino Narodno osvobodilno vojsko (ELN).

Slovo progresivnih voditeljev Brazilije in Bolivije

Uredništvo BBC Munda je med ključne dogodke minulega desetletja v regiji uvrstilo tudi »zaton Brazilije«. Leta 2014 sta izbruhnili gospodarska kriza in korupcijski škandal »Avtopralnica« – razvedelo se je namreč, da je brazilski gradbinec Odebrecht podkupoval politike različnih držav celine. Potem ko je bil zaradi korupcije obsojen nekdanji predsednik Luiz Inácio Lula da Silva, predsednica Dilma Rousseff pa je bila odpoklicana zaradi neustreznega ravnanja z javnimi sredstvi, je dokončni konec obdobja progresnivnih vlad v državi zaznamovala izvolitev predsednika Jairja Bolsonara, skrajnega desničarja.

Nazadnje – in za prihodnost gotovo aktualno – gre omeniti še proteste, ki so se jeseni zvrstili v več južnoameriških državah. Medtem ko se je v Ekvadorju ulica uprla zaradi predvidenih, sicer zmernih varčevalnih ukrepov ter so demonstranti in vojaški vrh v Boliviji dosegli odhod dolgoletnega predsednika Eva Moralesa, so Čilenci in Kolumbijci na množičnih protestih od vlad zahtevali boljše življenjske pogoje, predvsem dostojen dostop do zdravstva in šolstva.