Kreativno računovodstvo za okrevanje Evrope

Bruselj – Po četrtem videozasedanju voditeljev držav članic EU je jasno, da bodo zagnali orjaški sklad za gospodarsko okrevanje, a podrobnosti njegovega delovanja in financiranja ostajajo neznanka. Voditelji se niso strinjali niti o temeljni logiki njegovega delovanja.

Je takšen razplet razočaranje?

Čeprav so politiki, kot je francoski predsednik Emmanuel Macron, dramatično razglašali, da je za EU napočil »trenutek resnice«, je bilo pričakovano, da številnih zapletenih vprašanj, povezanih s skladom, ni mogoče rešiti na enem vrhu. Poleg tega so za podporo državam, podjetjem in zaposlenim v EU že postavljeni trije drugi stebri: krizni sklad ESM, financiranje iz Evropske investicijske banke (EIB) in shema za skrajšani delovni čas Sure. Vsi trije skupaj so vredni do 540 milijard evrov in bodo predvidoma na razpolago od 1. junija.

Kakšna naj bi bila naloga prihodnjega sklada za okrevanje?

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen kot novi Marshallov načrt (z njim so ZDA po vojni podprle gospodarsko okrevanje Evrope) vidi proračun EU. Sklad za okrevanje bo tesno povezan z njim in bi lahko deloval kot njegov del. Evropska komisija naj bi predlog predvidoma predstavila maja. O njegovi velikosti je veliko ugibanj. Napovedi se gibljejo med 500 in 2000 milijardami evrov. Financiranje naj bi zagotavljali z različnimi instrumenti. Logika v ozadju je, da kriza in okrevanje ne bi smela še poglobiti »asimetrije« v EU, saj bi lahko nastale resne politične napetosti.

Kaj bi lahko bili viri za takšen finančni načrt brez primere v EU?

Sedemletni proračun EU je vreden okoli 1000 milijard. Za prihodnje obdobje 2021–2027 sploh še ni sprejet in voditelji so o njem zadnjič (neuspešno) razpravljali pred krizo, na februarskem izrednem vrhu. Takrat so potekale žgoče debate o drugi in tretji decimalki, saj je predsednik evropskega sveta Charles Michel predlagal, da bi znašal 1,074 odstotka BND (1094,8 milijarde evrov). Zaradi novih gospodarskih gibanj in boja s posledicami novega koronavirusa bo predstavljen nov razrez. Ursula von der Leyen je predlagala, da bi EU lahko dve ali tri leta zbirala lastna sredstva za plačila v višini 2 odstotkov BND. Doslej je bila zgornja meja pri 1,2 odstotka. Tako bi v okviru proračuna dobila manevrski prostor za poroštva za posojila, najeta na trgu, ki bodo namenjena za naložbe.

Kakšna je usoda »koronaobveznic«, ki so v zadnjih tednih v Evropi dvignile veliko prahu?

Vpeljava skupnega zadolževanja ni realistična, dokler takšni rešitvi nasprotuje Nemčija. Argument kanclerke Angele Merkel je, da pravni red EU takšne delitve finančne odgovornosti ne dopušča in da bi vpeljava skupnih obveznic že tako vzela preveč časa. Kljub temu so v Berlinu na drugi strani pokazali pripravljenost na »znatno večji« prispevek v EU in uporabo solidarnostne klavzule pri državnih poroštvih za obveznice, s čimer bi lahko financirali pomoč državam. Vsekakor bo deloval »vzvod«, ki z naložbami drugih akterjev nadgradi osnovni znesek. Pri Junckerjevem načrtu je tak sistem 15-krat večje naložbe od osnovnega finančnega temelja.

Kdaj naj bi sklad zaživel in kdo si lahko obeta pomoč?

Ker takšne načrte spremljajo zapleteni postopki, ni verjetno, da bo sklad začel delovati pred prihodnjim letom. Najprej bodo morali narediti analize, katere panoge in regije so bile najbolj prizadete. Nato bo treba ugotoviti, koliko denarja potrebujejo in od kod bi lahko prišel denar. Eno od žgočih vprašanj je, ali bo pomoč prišla v oblik plačil (in ne posojil), ki si jih želijo na jugu. V okviru proračuna EU države članice dobivajo plačila denimo iz strukturnih skladov.

Kje bi se še lahko zapletlo?

Viri v proračunu EU so omejeni. V njem že tako dve tretjini denarja gresta za kohezijo in kmetijstvo. Na vzhodu EU, ki ga je širjenje koronavirusa doslej manj prizadelo, nočejo, da bi se denar stekal z vzhoda proti jugu. Oblikovati bodo morali ključ za delitev denarja, ki bo čim bolj pravično upošteval vse razsežnosti krize. Razčistiti bodo morali, kako bodo države vračale denar iz sklada za okrevanje. Vsekakor si je težko predstavljati, da bi bil takšen program sprejet, ne da bi se voditelji držav fizično srečali.