Konec poslovne idile s Kitajsko?

»Kitajska ne kupuje v Braziliji, Kitajska kupuje Brazilijo!« Ko je Jair Bolsonaro med predvolilno kampanjo v televizijskem intervjuju izrekel ta stavek, je bilo kitajsko politično vodstvo zelo zaskrbljeno. To je bila napoved krize znotraj trgovinskega bloka, imenovanega Brics, vodstvo v Pekingu pa na to njegovo trditev ni imelo odgovora.

Ko je Bolsonaro postal novi brazilski predsednik, mu je Kitajska med prvimi čestitala. Azijska sila ga je namreč hotela čim prej spomniti, da so dobri dvostranski odnosi rezultat »širokega konsenza vseh sektorjev v obeh državah«. Kitajci iz izkušenj vedo, da ni nikoli prezgodaj začeti lobirati za pomembne stvari, zdaj pa je zanje zelo pomembno ohraniti Brics – katerega članice so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika – pred morebitnim umikom latinskoameriške članice iz tega foruma.
 

Prekinjena poslovna idila

Naslednje srečanje voditeljev držav Bricsa bi moralo prihodnje leto biti prav v Braziliji, a če je v Bolsonarovi politiki ostala najmanjša kapljica predvolilnega strupa, s katerim se je spravil nad Kitajsko, si je težko predstavljati, v kakšnem ozračju bi potekalo to srečanje.

Brazilija ima za azijsko silo trikratni pomen. Prvi je morda v tem, da je ta največja latinskoameriška država blizu ZDA in da je z izboljšanjem dvostranskih odnosov z njenimi dosedanjimi vladami ter krepitvijo brazilske vloge v Bricsu Kitajska posredno, a zelo učinkovito posegala v washingtonsko ­interesno sfero.

Druga stvar, zaradi katere je ta država pomembna za azijsko silo, sta brazilska nafta in minerali. Kitajska je postala največja trgovinska partnerica Brazilije, saj sta državi v minulem letu izmenjali za 75 milijard dolarjev blaga. A čeprav je latinskoameriška država ena redkih na svetu, ki ima z azijsko silo presežek (in to za kar 20 milijard dolarjev), je bila prav to ena izmed točk, v katero se je zarilo Bolsonarovo želo. Kar 86 odstotkov brazilskega izvoza na kitajski trg predstav­ljajo naravne surovine, vključno z energenti, železovo rudo in minerali ter sojo, s katero je Kitajska napolnila izpraznjeno postavko iz izmenjave z ZDA, potem ko je z uvoznimi carinami na to žitarico vrnila udarec predsedniku Donaldu Trumpu in njegovim davkom na kitajsko blago.

Dejstvo pa je, da so, še preden je Bolsonarova kampanja posegla v poslovno idilo s Kitajsko, brazilski funkcionarji priznali, da je njihova država dokaj pasivna v odnosih z azijsko silo, ki je vedno točno vedela, kaj hoče doseči z vsakim izmed svojih številnih investicijskih projektov. V času od leta 2005 do 2017 se je v Brazilijo zlilo 55 odstotkov kitajskih naložb v Latinski Ameriki, od skupno 54 milijard dolarjev, kolikor so jih kitajske družbe vložile v približno 100 projektov, so v Brazilijo samo lani vložili skoraj 21 milijard.
 

Težnje h gospodarski neodvisnosti

Medtem ko je bil vsak kitajski projekt osmišljen z dolgoročno vizijo, je Bolsonaro svoje povečevalo usmeril predvsem v brazilski rudnik niobija, minerala, ki se uporablja kot dodatek jeklu, da to postane trše in lažje, ki ga je za 1,7 milijarde dolarjev kupila kitajska družba China Molybdenum. Brazilija ima v svojih rokah kar 85 odstotkov svetovnega trga niobija in novi predsednik je prepričan, da mora njegova država razviti tehnologije za njegovo uporabo, namesto da nepremišljeno prodaja rudnike. S kosom niobija v roki je Bolsonaro pred kamero poudaril: »To nam lahko zagotovi gospodarsko neodvisnost.«



Prav te težnje k neodvisnosti velike članice Bricsa se Kitajska najbolj boji. S trgovinsko vojno, ki jo je proti njej sprožil Trump, si namreč ne more privoščiti nobenega dodatnega gospodarskega spora s katerim izmed strateških partnerjev, zlasti ne znotraj foruma, ki ga je osmislila kot lastno protiutež ameriški trgovinski in gospodarski prevladi.

Poleg tega je Kitajska dodatno zaskrbljena zaradi Bolsonarovih dobrih odnosov s Tajvanom. Bolsonaro je namreč februarja postal prvi brazilski predsedniški kandidat, ki je obiskal otok, o katerem Kitajska trdi, da je ena izmed njenih pokrajin. Ko je predsednik Xi Jinping prejšnji teden ukazal južnemu vojaškemu poveljstvu, ki nadzoruje Južnokitajsko morje in Tajvan, naj se pripravi na vojno, je bilo to znamenje živčnosti zaradi naraščanja števila »trumpističnih« osebnosti na ameriški celini. Peking se očitno pripravlja na ­najhujše.